Duhovna misel na Slovenskem sporedu ORF je priljubljena stalnica. »Teden za tednom zveni vaš glas in vaša pristna beseda po radijskih valovih,« se je vsem oblikovalkam in oblikovalcem duhovnih misli v jutranji oddaji zahvalila predsednica Katoliške akcije Ani Boštjančič. Za Slovenski spored ORF je pregovoril Hanzi Kežar.

Naj bo najprej zapisana zahvala sodelavki Katoliške akcije Rezki Partl, ki tako vestno skrbi za to, da se teden za tednom po valovih sliši duhovna misel. Pri KA pa se vsakih nekaj let zahvalijo tudi vsem, ki duhovne misli pripravljajo. V torek, 21. novembra, so jih povabili v Tischlerjevo dvorano Mohorjeve na srečanje, ki se je pričelo z molitvijo večernic.

Gostja Alenka Höfferle Felc, potomka kočevskih Nemcev, se je z zbranimi podala na pot in je nakazala »smernice, kako lahko naše besede v duhovnem nagovoru še bolj učinkujejo in kako naš glas po radijskih valovih doseže srca radijskih poslušalk in poslušalcev. Pri Katoliški akciji se trudimo gojiti kulturo zahvale, zato sta hvaležnost in zahvala v središču nocojšnje prireditve,« je povedala Ani Boštjančič in dodala: »Hvala vam, da vedno znova stopate s svojo besedo v javnost in tako pričate o svoji veri. Naša Cerkev potrebuje karizmatične in zavzete ljudi, ki niso mlačni v svoji veri in katerim bo uspelo nagovoriti posebno tiste, ki jim ogenj že ugaša in tudi tiste, ki stojijo na robu. Star slovenski pregovor pravi, da iz majhnega laho zraste veliko. Če gledam na naše začetke duhovne misli na radiu, lahko potrdim, da je po vseh teh letih z zavzetostjo in vztrajnostjo neštetih oblikovalk in oblikovalcev nastalo nekaj velikega. Zraslo je močno drevo. V vsej raznolikosti, z različnimi vejami. Tudi našo skupnost dojemam kot mogočno drevo v vsej raznolikosti in je poroštvo tudi za to, da pri duhovni misli nismo vsi enakih misli, nismo vsi enako dolgi in ne govorimo vsi v istem slogu.« Pa še nekaj je pomembno in to je Ani Boštjančič tudi izpostavila: »Ponosna sem, da smemo naše misli posredovati v našem maternem jeziku in tako pričevati, da je naša slovenska beseda za nas dragocen biser. Zavedati se moramo, da nosimo veliko odgovornost, saj naše besede gradijo most, prižigajo ogenj, tolažijo žalostne, opogumljajo bolne in so kot dobro seme iz katerega lahko čez dan zrase nekaj lepega.« Zahvalila se je vsem zbranim, da svojih talentov niso zakopali, »temveč da ste pripravljeni v javnosti govoriti o svoji veri. Bodimo drug drugemu v oporo, tako da bomo kot velika družina znali črpati iz včeraj, ustvarjati za danes in načrtovati že za jutri.«

Hanzi Kežar, glasbeni urednik, se je v imenu Slovenskega sporeda ORF zahvalil, »da vsak teden pripravljate duhovne misli. Vem, da to ni enostavno, da je veliko dela za tem in tudi organizacije.«

Zdravnica, profesorica jezikov, radijska in televizijska voditeljica Alenka Höfferle Felc je s svojim nežnim glasom najprej podala pričevanje o svoji veri, nato pa je podelila še nekaj nasvetov za dobro podajanje duhovnih misli. Njena poklicna in duhovna pot sta šli z roko v roko. Rojena je bila v družini, kjer je bilo veliko ljubezni, »mislim, a je ravno ljubezen tista, ki najlepše posreduje Boga.« Bila je krščena, vendar so bili tisti časi sredi prejšnjega stoletja »svinčeni časi, v katerih ni bilo zaželeno kazati svoje vere, zlasti ne v mestu, še posebej ne, če so ljudje opravljali državne službe.« Krstili so jo na skrivaj. Ni imela verske vzgoje, a vzgajali so jo v krščanskih vrednotah, edina, ki ji je posredovala Boga je bila babica, ki je živela na deželi, poklonila ji je prvi molitvenik, prvi rožni venec, peljala jo je k maši. V šoli so se veri posmehovali. V času odraščanja se je spraševala, ali Bog je. Majala se ji je samozavest, za kar ni bilo nobene osnove. Če sedaj gleda nazaj, vidi, da se ni znala nasloniti na Boga. Že kot otrok je večkrat rekla, da bo zdravnica, a se je najprej odločila za študij jezikov, ker jo je bilo medicine strah. To je strah, ki odvrača od Boga.

Govorila je o svoji življenjski poti, o tem, kako lahko vedeževanje zavede človeka in zastrupi človekovo duševnost. Pri 19-ih se jo je lotila tesnobnost in nespečnost. Šla je v past, da je treba dokočnati začeto delo, čeprav je čutila, da jeziki niso tisto, kar jo zanima. Zaposlila se je kot profesorica angleškega in francoskega jezika, a v sebi je čutila praznino. Ker so doma vedeli, da ima rada govorjeno besedo, so jo spodbudili, da se prijavi na avdicijo na radio. Bila je sprejeta.

Kmalu se je ponovila zgodba s praznino in prišla je do zaključka, da je preslišala klic, ki je bil zelo močan, a se je zbala. Pogovorila se je s starši. Začela je študirati italijanščino, »usoda ali pa Bog je hotela ali hotel, da sem prišla v Sieno v Italijo. Siena pa je mesto medicincev.« Takrat je prvič izven svojega družinskega kroga povedala, da ji je žal, da ni študirala medicine. Vsak ji je rekel: »Pa zakaj ne greš?« Njena sostanovalka v Sieni je bila Američanka italijanskih korenin. Vsak večer je nekaj brala. Izkazalo se je, da bere Sveto pismo. Imela je tudi druge duhovne knjige. Ko je začela brati te duhovne knjige, se je zdelo, »kot da bi se skorja okoli mojega srca začela luščiti in sem se bridko zjokala. Ugotovila sem, da je to pravzaprav to, kar iščem. Tam sem našla Boga. Zame je bilo to neverjetno odkritje.« Odločila se je za študij medicine, čutila je, da mora na to pot. To so ji potrdile tudi sanje. »Pri Bogu je vse mogoče,« beremo v Svetem pismu in to je predavateljica večkrat občutila v svojem življenju. »Vsega tega ne bi zmogla, če ne bi ves čas občutila Božjo pomoč, ki se je pokazala v obliki pomoči tistih, ki so bili okoli mene.« Še kot študentka medicine je prejela prvo obhajilo, bila je pri birmi. »Še nekaj čudovitega se je zgodilo, ko sem stopila na pot medicine, sem srečala svojega moža. To je bila lepa zgodba velike ljubezni. Ravno včeraj sem srečala gospo, ki mi je rekla, da je bila soseda mojega bivšega moža. Vprašala sem »Bivšega? Pokojnega da, bivšega pa nikdar. Še vedno je moj mož,« je o sebi pripovedovala Alenka Höfferle Felc.

Podala je še nekaj spodbud za oblikovalce in oblikovalke duhovnih misli. Pri govoru je na primer zelo pomembno, da se zavemo, da je glas tisti, ki nam je na razpolago. Posebej je omenila tehniko dihanja. Včasih je imela veliko treme. Ko se je prepustila Bogu, je začel prihajati do izraza njegov glas. Omenila je Manco Izmajlovo in njene ruske dihalne vaje. Seveda je pomembno tudi poznavanje jezika, najbolj pomembno pa je, da sami razumemo, kaj beremo. Dober trening je, da skušamo čim hitreje brati, »ko beremo na radiu, pa se moramo zavedati, da pisano besedo prevajamo v govorjeno.«

Udeleženke in udeleženci so poleg napotkov dobili tudi motivacijo, da bodo duhovne misli z veseljem pripravljali tudi v prihodnje. Na prijetnem srečanju po predavanju se jih je že kar nekaj vpisalo v seznam za naslednje leto, kar nekaj tednov pa je še prostih. Rezka Partl (0463 54 587 3401 ali rezka.partl@kath-kirche-kaernten.at) se bo veselila, če se želi kdo pridružiti družini oblikovalk in oblikovalcev duhovnih misli ter s svojimi besedami komu polepšati dan.

Mateja Rihter