Na Inštitutu za versko pedagogiko PPH Augustinum (IRPK) v Celovcu je s 1. septembrom 2025 prišlo do pomembne spremembe. Dolgoletni vodja Franjo Vidović je odšel v pokoj. Njegovo mesto je prevzel Johannes Thonhauser. Menjava pomeni tudi novo razvojno fazo inštituta.

Johannes Thonhauser je rojen leta 1981. Odraščal je v Št. Pavlu v Labotski dolini. Obiskoval je benediktinsko gimnazijo. Študiral je teologijo, zgodovino in sociologijo v Gradcu. Raziskuje predvsem vero, družbo in konflikte. Leta 2019 je izdal znanstveno monografijo o Cerkvi in koroški družbi. Trenutno preučuje verske življenjske svetove mladih.

Johannes Thonhauser je poročen in ima dve hčerki (6 in 2 leti). Prosti čas posveča družini, športu in glasbi.

Odraščanje v Št. Pavlu v Labotski dolini ter študij zgodovine, teologije in sociologije sta pomembno zaznamovala strokovno pot in pedagoško držo novega vodja Inštituta za religijsko pedagogiko na Koroškem (IRPK). Sam poudarja, da raznolikost disciplinarnih perspektiv ni zgolj akademska prednost, temveč konkretno orodje razumevanja: »Imeti različne perspektive, je seveda vedno prednost.« Različni pristopi mu po njegovih besedah pomagajo predvsem pri boljšem razumevanju zgodovinskih in družbenih okvirov pouka religije ter razvoja šolstva na Koroškem.

Osrednja naloga IRPK ostaja izobraževanje, nadaljnje izobraževanje in usposabljanje veroučiteljic in veroučiteljev. »Naši redno zaposleni sodelavci opravljajo tudi raziskovalno delo ter sodelujejo v različnih delovnih skupinah in organih pri razvijanju izobraževalnih ponudb,« pojasnjuje Johannes Thonhauser in s tem oriše širšo razvojno vlogo ustanove.

Prehod iz vloge namestnika vodstva na mesto vodja zanj prinaša razširjeno odgovornost. Njegov vodstveni pristop temelji na sodelovanju, vendar ob jasni strukturi: »Poudarjam pomen timskega dela, vendar ob jasni razdelitvi nalog in odgovornosti.« Ključni mehanizem organizacijskega delovanja vidi v odprti komunikaciji, saj, kot pravi, sta »komunikacija in transparentno sprejemanje odločitev pomembno sredstvo za preprečevanje morebitnih konfliktov.«

Upad deleža učenk in učencev s katoliško pripadnostjo neposredno vpliva tudi na pedagoško izobraževanje. Izobraževanje veroučiteljev in veroučiteljic se na te procese odziva z vse večjim poudarkom na pluralnosti. »Ravnanje z versko in svetovnonazorsko raznolikostjo je že dlje časa stalni in pomembni del naših izobraževalnih programov.« Skupaj s kolegi v Gradcu razvijajo tudi koncepte t. i. »verske oziroma religijske senzibilnosti«, torej zmožnosti pedagogov, da ustrezno obravnavajo raznolike pomene vere v življenjskih realnostih učencev in učenk.

V prenovljenih učnih načrtih za sekundarno stopnjo, ki so tik pred koncem, se kaže razširjeno razumevanje pedagoških kompetenc. »Poleg strokovnega znanja in metodološko-didaktičnega repertoarja postajajo vse pomembnejše tudi psihosocialne kompetence,« poudarja Thonhauser. Te vključujejo preprečevanje nasilja, socialno učenje, pa tudi krepitev odpornosti in skrbi za zdravje učiteljev samih.

Posebno mesto ima tudi izobraževanje za manjšinsko šolstvo. Verouk tudi v slovenščini razume kot identitetno in razvojno vprašanje: »Slovenščina ni le pomemben del identitete mnogih ljudi na Koroškem. Večjezičnost nasploh je ključna kompetenca.« Ta po njegovem presega poklicni okvir in prispeva k širjenju obzorij ter boljšemu razumevanju raznolikosti. Jezikovna raznolikost se postopno vključuje tudi v konkretne izobraževalne koncepte. V prihajajočem zimskem semestru načrtujejo nov cikel visokošolskega študija za poučevanje verouka v manjšinskem šolstvu. »Učitelji in učiteljice naj bi se poleg kulturnih in zgodovinskih značilnosti dvojezičnega jezikovnega prostora naučili tudi osnove slovenščine, če ta ni njihov materni jezik.« Ob tem že več let potekajo posebna nadaljnja izobraževanja za slovensko govoreče učitelje in učiteljice, kjer obravnavajo in izdelujejo tudi dvojezične učne materiale.

Institucionalno sodelovanje je pri tem za Thonhauserja ključno. »Redno sodelujemo z ustreznimi institucijami, na primer z izobraževalno hišo Domu prosvete v Tinjah ali z Dušnopastirskim uradom,« pojasnjuje in dodaja, da imajo na inštitutu tudi posebno delovno mesto, namenjeno temu področju.

Pogled v prihodnost za Johannesa Thonhauserja razkriva večplastne izzive. »Trenutno primanjkuje veroučiteljic in veroučiteljev, kar bo še nekaj časa trajalo,« opozarja, hkrati pa izpostavlja demografske spremembe in upad števila katoliških učencev in učenk. Prav zato poudarja potrebo po dolgoročnem razmisleku. Od pristojnih institucij si želi »v prihodnost usmerjene koncepte.«

Ob koncu izraža tudi zahvalo: »Zahvaljujem se Nedelji za zanimanje za naše delo in naš inštitut – IRPK. Vedno sem pripravljen na pogovor.«