Ob železniški postaji Celovec-Žrelec so se v ponedeljek, 13. junija, zbrali dijakinje in dijaki Slovenske gimnazije v spremstvu Monike Novak-Sabotnik in tu so bili ob neštetih drugih zbrani prav tako deželni glavar Peter Kaiser, škof Jože Marketz, superintendent Manfred Sauer in umetnik Valentin Oman.

Zbrali so se pred Omanovim spominskim obeležjem v spomin na deportacijo slovenskih družin aprila 1942. Tu je bilo zbirno taborišče.

Dijakinje in dijaki Slovenske gimnazije so napisali pisma pregnancem. Z njihovimi usodami so se srečali v prilogah ob 80-letnici deportacije v prilogah Nedelje in Novic. Branje pisem na tem kraju je bil lep dokaz, spomin je prešel na mlajši rod. Predsednik Zveze slovenskih pregnancev Gregej Krištof jim je rekel: »Prosim vas, pazite nase, bodite pazljivi in prizadevajte si, da se v prihodnosti ne zgodi spet kaj podobnega. Pazite na demokracijo, ta je namreč umrljiva in govorite povsod slovensko.«

Škof Jože Marketz je povedal: »Ta kraj se je deportiranim koroškim Slovenkam in Slovencem močno zapisal v njihovo življenjsko biografijo. Tu so se spraševali, kako bodo preživeli, kako skrbeli za svojo družino, tu so začutili svojo nemoč, pogrešali svoj dom in tu so tudi doživeli, kako moč ima vera in kakšna tolažba in upanje iz nje lahko izhajata. Molitve, ki so jih molili tukaj, so bile ene najbolj prepričljivih in velik blagoslov po vrnitvi na svoje domove. In tudi v spominu na ta kraj so se izkazali kot velike osebnosti: ob prizadetih krivicah niso mislili na maščevanje, temveč na odpuščanje. S to duhovno držo in z dejanji povezovanja so bistveno prispevali k temu, da je v naši deželi počasi raslo sožitje, ki smo ga letos ob jubilejnih praznovanjih čutili in za katero smo hvaležni prav danes, ko močno čutimo, kako krhko je sožitje, kako hitro lahko pride do vojnih spopadov v malem in velikem svetu. Sožitje pa je sad trajnega dela za dobro vseh ljudi.«

Glasbeno sta občuteno obogatila prireditev Maya Muhek Inkret in Samo Schön. Medtem so pred spomenikom zbirali nageljne v spoštljiv poklon. Vsak od nastopajočih je pred spomenik položil enega. Na koncu je sledila skupna molitev superintendenta in škofa. Škof Maketz je ob spomeniku prosil, »da ohranimo ozračje spoštovanja med vsemi ljudmi v naši deželi«.