Julia Schuster-Smrečnik že osem let poučuje slovenščino in ruščino na Slovenski gimnaziji. Kot učiteljica sedmih razredov in razredničarka sooblikuje naslednje generacije – ne izobražuje jih le v svojih predmetih, temveč jim daje na pot tudi druge vrednote.

Odraščala je v Št. Ožbaltu v Rožu blizu Podgorij. Kot mlada deklica je rada hodila k sveti maši in ministrirala, kasneje pa je postala vodja ministrantov in je skupino spremljala na ministrantska srečanja v Tinje. To je bil njen prvi stik s krajem, kjer zdaj živi s svojim možem, v srcu pa je še vedno ponosna Rožanka.

Nedolgo nazaj se je s tretjim razredom pri poklicnem usmerjanju pogovarjala o tem, kako se je odločila za svoj študij. Vedno je vedela, da bi rada poučevala, kot spremljevalka ministrantov je že zbirala prve izkušnje z delom z otroki. Sprva je hotela postati ljudskošolska učiteljica, potem pa je le izbrala poučevanje višjih razredov. Naslednja odločitev, ki jo je čakala, je bila izbira predmetov. Že zgodaj je opazila, da ji gredo jeziki bolje kot naravoslovni predmeti. Po ljudski šoli je hotela obiskovati Slovensko gimnazijo, vendar ni vedela, ali bo pouk v slovenščini zanjo prezahteven. Marica Mletschnig, profesorica za slovenščino na Slovenski gimnaziji, ji je zato ponudila priložnost, da je lahko dopoldne sodelovala pri pouku in na tak način sama presodila o težavnosti. Pri pouku je uživala in vse razumela, zato se je odločila za Slovensko gimnazijo. Do slovenščine je imela še poseben odnos, saj se je doma po slovensko včasih pogovarjala z očetom, ki je umrl pri 54-ih letih, ko je bila stara 16 let. Tako se je na pedagoški smeri odločila za slovenščino, saj je vedela, da bi bil nanjo ponosen.

»Vsi mislijo, da morajo iti študirat in si delajo preglavice zaradi ocen – ta pritisk bi jim rada odvzela. Po nekem času odkriješ, da znanja ne smeš soditi le po ocenah, ker lahko ima vsak kdaj slab dan.« (Julia Schuster-Smrečnik)

Pri delu na šoli je na prvem mestu posredovanje znanja, toda Juliji Schuster-Smrečnik so pomembnejši medsebojni odnosi. Otrokom hoče pokazati, da se ni treba bati napak, učiteljev ali snovi. »Sama sem že doživela situacije, ko se nekateri sploh niso več upali odpreti ust, ker bi napake pomenile slabe ocene, minus ali kričanje.« Rada bi jim posredovala druge vrednote, kot je medsebojno spoštovanje, in sicer med otroki, spoštovanje otrok do učiteljev in učiteljev do otrok, saj tudi učitelji nimajo vedno prav in niso vsevedni. Meni, da pritisk na učence zaradi družbe, staršev in socialnih omrežij vedno bolj raste. »Vsi mislijo, da morajo iti študirat in si delajo preglavice zaradi ocen – ta pritisk bi jim rada odvzela. Po nekem času odkriješ, da znanja ne smeš soditi le po ocenah, ker lahko ima vsak kdaj slab dan.«

Ker poučuje dva jezika, slovenščino in ruščino, mora veliko popravljati, zato med letom nima toliko prostega časa. Julia Schuster-Smrečnik kljub temu uživa pri delu z otroki in upa, da ji bo to veselje še dolgo ostalo, saj prevečkrat sliši, kako ljudje s starostjo izgubijo motivacijo za opravljanje svojega poklica. Med počitnicami si je zato vzela več časa za druge stvari, kot so pohodi v gore, branje, gledanje nadaljevank in preživljanje časa z družino in prijatelji. Zdaj pa vsem učencem, še posebej pa svojemu 8. a razredu, želi uspešno novo šolsko leto!

Jana Haab