Na spomeniku za žrtve za svobodno Avstrijo na pokopališču v Trnji vasi prebiram vrstico za vrstico po abecednem redu navedena imena žrtev in preganjanih nacističnega režima. Tudi Aloisia Oberlerchner je vmes. Odpeljem se v Koroški deželni arhiv, dvignem bolniški akt in ga začnem prebirati. Je tokrat žrtev iz moje družine? Aloisia se je rodila leta 1909, bila je dekla, prihaja iz Puchreita, vasi v okraju Špital ob Dravi. Ta vas leži le 13 kilometrov stran od Altersberga, kjer je doma družina mojega starega očeta. Morebiti sorodnica? Leta 1929 jo z diagnozo »Dementia präcox«, zastarela beseda za shizofrenijo, sprejmejo (v celovško psihiatrijo – op. prevajalca), oče hoče izvedeti več. »Vaša hči je sicer zelo mirna, mučijo pa jo številne blodne ideje, zapira se vase in ne govori veliko, ne kaže zanimanja za nič. Sklepajoč po doslejšnjih opazovanjih imamo opraviti z dlje časa trajajočo boleznijo, katere poteka ne moremo jasno napovedati. Telesno počutje je zadovoljivo,« se je glasil zdravnikov odgovor. V bolniškem aktu sta še dve drugi vprašanji. Oče Johann Oberlerchner postane Aloisiin kurator – v postopku za skrbstvo je kot strokovni izvedenec naveden Oskar Kauffmann – že kmalu, od leta 1932, član NSDAP, kmalu član SS, kmalu Gauärzteführer der Ostmark, predsednik zdravnikov gaua Koroška in Ostmarke, kmalu, leta 1940, vladni direktor in vodja oddelka za ljudsko zdravje v Celovcu, kmalu ministerialni direktor na rajhovskem notranjem ministrstvu v Berlinu in s tem desna roka rajhovskega vodja za zdravje Leonarda Contija, kmalu, po vojni in ujetništvu, primarij na psihiatriji in medicinski direktor Deželne bolnišnice v Celovcu, kmalu dvorni svetnik in kmalu, do svoje smrti leta 1955, predsednik Koroške zdravniške zbornice.

Aloisia je bila 29. oktobra 1930 le izpuščena na revers, a je 20. marca 1932 že spet bila sprejeta v »Deželno norišnico« (Landesirrenanstalt). Iz tankega akta vzrok ponovnega sprejema ni razviden. Enkrat še, leta 1933, oče pisno sprašuje in poizveduje in dobi ta odgovor: »Obnašanje vaše hčere je prej ko slej nespremenjeno. Popolnoma ločena od drugih životari tja v dan, se ne briga za okolico in ne kaže nobenega zanimanja za nič. Telesno počutje je zadovoljivo. Trenutno odpustitev zaradi nastopa službenega mesta izključena.« Dva obiska v letu 1940 – tik pred deportacijo v morišnico gradu Hartheim pri Linzu – sta še zabeležena: 22. maja jo je obiskal oče, 22. avgusta dva sorodnika. Morda svojci vedo in sumijo, – prvi transport z več ko 200 možmi je že 29. junija 1940 odpeljal v Hartheim, govorice so vse bolj jasne, molk vse glasnejši – da je Aloisia v smrtni nevarnosti. Berlinska komisija je že dala strokovno izvedeniško mnenje, jo že ocenila za shizofreno in s tem kot »nevredno življenje«, že na transportnem seznamu v Hartheim za usmrtitev s plinom. »Dne 25. 8. 1940 prestavljena v Hartheim,« piše na platnici bolniškega akta.

Je Aloisia na to zadnjo pot, ki naj bi jo vodila v t. i. »Altreich«, v Nemčijo, vzela s seboj kakšen osebni predmet? Enega od predmetov, ki so jih našli pri izkopavanjih okoli gradu Hartheim, pikej oz. lonček, verižico, fotografijo, križec, predmete, ki so zdaj razstavljeni, uliti v umetno smolo. Kako so se sodelavci skupine, pristojni za transport bolnikov, do nje vedli? Je pred deportacijo v parku psihiatrije dejansko potekala majhna poslovilna slovesnost?

Približno 1000 aktov koroških žrtev evtanazije se je kljub Oskarju Kauffmannu in Sigbertu Ramsauerju in Ottu Scrinziju ter Franzu Palli in Viktorju Hiessu skoraj čudežno ohranilo in so bili leta 2012 predani Koroškemu deželnemu arhivu.

Tam je tudi bolniški akt mojega pradeda Johanna Peballa, ki so ga po poskusu samomora marca 1923 težko depresivnega sprejeli, a že maja 1923 odpustili kot ozdravljenega. Leta pozneje – 1933 – si je vzel življenje. Vedno znova prelistavam njegov v težko berljivi kurent pisavi napisani bolniški akt, šele pozneje opazim s strojem napisan list. Beljaški urad za zdravstvene zadeve je leta 1944 gaukrankenhausu, deželni bolnišnici, vrnil zahtevani bolniški akt. Še zmeraj so sestavljali družinske in dedne linije, so ljudi nasilno sterilizirali, morajo babice in uradni zdravniki javljati tako imenovane »obremenjene« družine. Je moja družina bila tarča dednih biologov in evgenikov? Ali pa služi rešerša drugim namenom? Morda ima opraviti s podelitvijo t. i. Mutterkreuza, materinega križca, moji stari mami in prababici?

Rešerše Helgeja Strombergerja in moje so pokazale, da so na Koroškem izvedli najmanj 568 prisilnih sterilizacij, da je bilo najmanj 739 ljudi v sklopu štirih transportov deportiranih v Hartheim in tam glede na zmogljivost plinske celice in sežigalne peči pokončanih, nadaljnjih 500–700 žrtev je bilo usmrčenih v deželni bolnišnici, takrat imenovani Gaukrankenhaus. Med njimi tudi 13-letna Agnes Bier, ki je bila nameščena v Hiši Srca-Jezusovega v Kühru ob reki Mosel, od koder so jo z 99 drugimi prizadetimi otroki in mladinci ter nekaterimi odraslimi iz Nemčije deportirali v Celovec. Mesece pozneje, vigredi 1944, so jo v stranski hiši, kjer zdaj stoji spomenik, umorili v prostorih za spravljanje perila, se je v procesu proti Niedermoserju spominjala obtožena medicinska sestra Ottilie Schellander. Punci so verjetno dali t. i. sok proti kašlju, prevelik odmerek pomirjevalnega sredstva somnifen. V stenografskih protokolih Niedermoserjevega procesa so umiranje, povezano z visoko vročino, imenovali »vrenje«. Telesni preostanki mlade Agnes ležijo v grobu za sirote v grobišču XV tu v Trnji vasi.

V Hartheimu je Aloisia Oberlerchner verjetno naletela na Rudolfa Lonauerja in Georga Rennoja, zdravnika T4, ki sta dajala izvedeniška mnenja, na enega od sežigalcev, imenovan »Brenner«, na osebje krematorija, na primer na Vinzenza Nohela. Ljudje srečavajo ljudi, a med njimi ni nič drugega kot nečlovečnost. Tu »življenja vredni«, pogosto dekorirani, ki radi in zavzeto opravljajo svojo dozdevno dolžnost za narod in očetnjavo, tam »življenja nevredni«, ki so nevarnost za »narodovo celoto«.

Moj ded, stari oče po mamini strani, je že zgodaj pri SA, je med prvimi, ki na domači gori prižiga kresove v obliki kljukastega križa, ki na zunanjem zidu domačega obrata pripne kljukasti križ, drugega – dobro vidnega – na skali nad vasjo, kmalu se kot ilegalni nacist znajde v zaporu Wöllersdorf in pozneje kot pionir tik pred Moskvo, pozneje na polotoku Krim. »Tega, kar smo mi prizadejali Rusom, nam nikoli ne bojo odpustili,« je dejal nekoč v izjemnem trenutku kesanja in obžalovanja, da je zavrgel in teptal sleherno medčloveško kulturo. Številni sorodniki so odprto ali tajno ostali zvesti nacistični ideologiji, v zapuščini stare mame, babice, je skrbno zložena in z naftalinskimi kroglicami proti moljem zaščitena uniforma BDM iz tridesetih let, tudi Hitlerjev »Mein Kampf«, ki ga je prejela za poroko leta 1941.

Rjave sence v vseh kotih družine in tudi družbe in transgeneracijsko, prek vseh kolen gledano tudi v meni, v vsakem posamezniku, epigenetsko ohranja travme kot tudi grozodejstva, zločine. Ta mešanica med žrtvijo in dejanjem, oportunizmom in priskledništvom, zatajevanjem in sprenevedanjem, redkim junaštvom in uporom, večinoma pa plavanjem s tokom, je prisotna v naši družbi, na Koroškem, v Avstriji, v nas, v moji družini. Zato je spominska kultura tako pomembna za kolektiv, je pa tudi zavestno in intenzivno soočanje z rjavimi sencami in preteklostjo in introprojekti ter za vsak osebek, individuum hkrati nalog in odgovornost.

Morda potem ne bi bila več vojna z večinoma nezavednim značajem maščevalnosti kot na Bližnjem Vzhodu in v Ukrajini in ta planet ne bi postal žrtev destruktivnega ravnanja ljudi in sramotni dogodki kot meseca julija pri Peršmanu ne bi bili mogoči. Opažam, da sanjam, sanjam o boljšem svetu. Morda je tudi Aloisia to sanjala, če je odmaknjeno zazrta molčala. Kaj je sanjala Agnes?

Tudi mi smemo sanjati, moremo in moramo pa tudi govoriti, nekaj storiti, se spominjati, priznati, kajti: »Nasilje izgubi svoje uničevalne posledične učinke (tudi za naslednje rodove), če ga znotraj kolektivnega spomina neke družbe iz tabuizirane tematike spremenimo v tematiko, s katero se soočamo refleksivno« (Loch 2019), in »molk je prelomljen, če ga pripravimo do tega, da spregovori,« kajti: »Na začetku je bila beseda.«

MKK

Dr. Herwig Oberlerchner

Član Memorial Kärnten koroška

Govor 26. oktobra 2025 na proslavi v Trnji vasi

Prevod Franc Wakounig