Pavel Apovnik praznuje svojo 85-letnico. Marsikaj je želel premakniti s svojim delom v ustanovah slovenske narodne skupnosti. Ni mu vedno uspelo, a vendar je svojimi vizijami pripomogel k temu, da so vsaj za nekaj časa obveljale najboljše ideje. Imel je vizije za deželo in ljudi, ki v njej živijo. Da je danes ozračje v deželi slovenski besedi bolj naklonjeno kot nekdaj, k temu je prispeval tudi slavljenec s svojim vztrajnim delom. Kar pogreša, je nekdanja zagnanost, v središču katere ni bil posameznik, temveč vedno skupnost. Pravi: »Nimam recepta, kako bi se dalo oživiti to nekdanje pravljično ozračje in navdušenje, vem le, da brez razmišljanja in naporov ne bomo niti opazili, da je treba kaj storiti, še manj pa pogruntali, kaj je treba storiti.«

Nekaj je Pavlu Apovniku ob svoji 85-letnici popolnoma jasno: kot upokojenec dogajanje v slovenski narodni skupnosti in v deželi lahko samo opazuje, »spremeniti nič ne morem«. Toda ob pogledu na delo, ki ga je opravljal za večje spoštovanje slovenske besede v deželi, postaja jasno: boljše sporazumevanje med obema narodoma ima močan pečat njegovega vztrajnega dela v službi in dolgo v neštete noči po njej. V pogovoru z njim smo pogledali na njegovo prehojeno pot.

Praznujete svojo 85-letnico prav ob 100. obletnici plebiscita. Kot nekdanji uradnik koroške deželne vlade in vedno tudi kot predstavnik koroških Slovencev na odločilnih mestih v vrstah slovenske narodne skupnosti dobro poznate politično dogajanje na Koroškem v zadnjih desetletjih? Kaj je bilo po vašem tisto, kar je leta dolgo onemogočalo sožitje in kaj je ostalo odprto še za prihodnost?

Pavel Apovnik: Sožitje si v glavnem predstavljamo kot sobivanje, sodelovanje in tudi sotrpljenje več skupnosti v določenem prostoru, ki se razlikujejo po narodnosti, jeziku, veri in drugih kriterijih. Mirno sožitje med nemško in slovensko govorečimi na Koroškem je v preteklosti motilo prepričanje dela večinskega naroda, da je od nekdaj več vreden in poklican, da vlada drugim narodom in narodnim skupnostim. Ta miselnost danes ni več v ospredju, predvsem pa novejši razvoj in evropska miselnost dajeta tudi manjšim narodom, narodnim skupnostim in regijam možnost sooblikovanja življenjskih razmer. Za prihodnost je potrebna jasna opredelitev za mirno sožitje in pripravljenost za skupno reševanje konkretnih problemov.

Če pogledate na trenutno politično stanje v deželi: kakšna je vaša diagnoza v zvezi z odnosom deželne politike do koroških Slovencev?

Pavel Apovnik: Odnos deželne politike do slovenske narodne skupnosti na Koroškem se je v zadnjih letih močno spremenil v pozitivno smer. Deželni glavar Peter Kaiser jasno in dosledno deluje v smislu mirnega in konstruktivnega reševanja problemov. Rešitev problema slovenske glasbene šole je zgleden primer, enako tudi skrb za uspešno delovanje Biroja za slovensko narodno skupnost pri uradu koroške deželne vlade, da omenim le dva primera.

In če sva že pri diagnozi: kako ocenjujete delo medtem že treh političnih organizacij slovenske narodne skupnosti? Kje so in kje bi morale biti, če pa bolehajo, kakšna zdravila bi potrebovala za ozdravljenje?

Pavel Apovnik: Če smo za pluralizem mnenj in političnih strank v državi, ne moremo zahtevati, da sme zastopati manjšinsko narodno skupnost le ena edina organizacija. Potrebno pa je dogovarjanje in usklajevanje stališč vseh treh osrednjih organizacij o tem, kaj pričakujemo od zvezne vlade, kaj potrebuje narodna skupnost, da preživi. Za usklajevanje mnenj, stališč in zahtev pa so potrebna dobra volja, strokovno znanje in politični talent, morda tudi kakšen impulz iz vrst »nepoklicanih«. Škodljivo je vsekakor mnenje, da ima nekdo ali določena organizacija ključ do edine prave rešitve.

So organizacije dosti blizu ljudem, ki jih zastopajo ali lahko njihovo delo opravlja kakšen izkušen odvetnik?

Pavel Apovnik: Nič proti izkušenim odvetnikom! Potrebujemo jih, pa tudi druge strokovnjake. Organizacija, ki zastopa občutljivo manjšinsko etnično skupnost, pa nujno potrebuje tudi odbornike, izkušene ljudi iz čim več poklicev in krajev, ki vedo, kaj teži rojake daleč od Celovca in kako bi se jim dalo pomagati pri reševanju problemov.

Vaše življenje je bilo v veliki meri tudi življenje za slovensko narodno skupnost. V čem vam je bilo to življenje v zadovoljstvo, kaj pa vam je povzročalo trpljenje?

Pavel Apovnik: Delo za narodno skupnost je bilo zame samoumevno, rad sem sodeloval v društvih in organizacijah. Posebno veselje sem imel z izobraževanjem odraslih, ki je bilo v šestdesetih letih, ko sem končal študij, veliko bolj aktualno in zaželeno kot danes. Imel sem mnogo predavanj na podeželju in nekaj tudi v okviru kulturnih dnevov v Celovcu, pripravil sem vrsto oddaj v slovenskem sporedu radijskega programa, in pisal članke o strokovnih temah v koledarjih Slovenske prosvetne zveze in Mohorjeve družbe. Dela v društvih in organizacijah se spominjam v glavnem z veseljem, najraje mislim na delo kot član upravnega odbora društva »Naš otrok« v Celovcu, v katerem smo premagovali neštete težave, predvsem v prvih letih delovanja vrtca in bili nagrajeni z nadvse prisrčnimi nastopi veselih in korajžnih otrok ob zaključkih šolskega leta in drugih prilikah. V političnih in gospodarskih organizacijah pa je bilo manj razlogov za zadovoljstvo.

Ko ste bili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja glavni kandidat Koroške enotne liste (KEL), ste samo za las zgrešili število glasov, da bi prišli v deželni zbor, čeprav bi bilo to takrat mogoče. Zakaj je spodletelo?

Pavel Apovnik: Za mandat v deželnem zboru bi bilo treba zbrati približno osem tisoč glasov, dobili pa smo jih 6130. Kljub temu sem mnenja, da je bil nastop Koroške enotne liste leta 1975 smiseln in potreben, da izpovemo protest zoper nevzdržno politiko strank v zadevi dvojezičnih krajevnih napisov. Razlogov za neuspeh je več, bilo je premalo časa, da bi ustvarili ustrezno organizacijsko strukturo, predvsem pa je politična levica vztrajala pri tem, da ima narodnost drugoten pomen.

Narod brez kulture ne more živeti.

Kako pomembno je kulturno delo in kako zelo manjka, če prireditev ni, se je močno čutilo v preteklih tednih. Kako vi ocenjujete kulturno delo za preživetje slovenske narodne skupnosti na Koroškem? Kakšnega pomena je kulturno delo?

Pavel Apovnik: Narod brez kulture ne more živeti. Za manjšinsko narodno skupnost je kultura pogoj preživetja. Gre za ohranitev jezika narodne skupnosti, za »drugačnost« šeg in običajev, za dragoceno dediščino, zato, da vsega tega ne zavržemo, temveč ohranimo in preoblikujemo za kulturno življenje v našem času in predvidljivi prihodnosti. Pri tem imajo veliko odgovornost politika – za okvirne pogoje, za konkretno delo pa kulturne organizacije in društva ter ustrezne strokovne institucije, kot je na primer naš Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu.

Vaša velika skrb v življenju je bila tudi krepitev zadružniške misli. Kako zelo se je za vas podrl svet sedaj, ko prihaja do razprodaje te zamisli? Zakaj je prišlo tako daleč in ali je sploh v zadnjih desetih letih obstajala kakšna možnost, da do te razprodaje ne bi prišlo?

Pavel Apovnik: Res se mi podira svet, ko iz časopisov izvem, da se pripravlja prodaja ostankov našega zadružništva tujim ljudem. Slovenske zadružne posojilnice poznam iz otroških let. Ko sem služboval v Velikovcu, sem bil leta 1973 izvoljen v upravni odbor Posojilnice v Velikovcu, ki se je pozneje združila s Posojilnico v Dobrli vasi. Tam sem bil vse do leta 2008 odbornik in dlje časa predsednik nadzornega odbora. Poznam probleme malih zadružnih posojilnic in razumem željo nekaterih »bančnikov«, da bi razširili bančno dejavnost na sosednje regije in morda še dlje. Toda ravno v tem je tudi rizik, ki so ga podcenjevali. Odpovedali pa so tudi kontrolni mehanizmi. Če bo prišlo do prodaje zadnjih postojank našega zadružnitva, bo treba začeti na novo. Končno to niso mačje solze. Ne gre samo za nekaj evrov in centov, temveč za delovna mesta, za slovenski jezik v gospodarstvu, konkretno v bančništvu, in to z vidika sodelavcev in uporabnikov bančnih storitev in sploh za skromno pa vendar zaznavno samostojnost članov narodne skupnosti.

Kako zelo vas je zaznamoval vaš dom, vaša družina, vaš slovenski jezik, ki ste ga doma govorili?

Pavel Apovnik: Dom in kmetija mojih staršev sta v Senčnem kraju blizu Libuč, sredi velikega skupnega pašnika libuških in sosednjih kmetov. V družini smo govorili izključno slovensko – domače narečje jugovzhodne Podjune, kakor bi rekel moj sošolec Pavel Zdovc, odličen slovenist in poznavalec tega narečja iz Rinkol. V Libučah je živela pesnica Milka Hartman, ki smo jo seveda vsi poznali in z navdušenjem v družini brali njene pesmi, predvsem tiste iz drobne knjižice »Moje grede« iz leta 1952, ki opevajo svet, ki je bil Milkin in naš svet. V Pliberku je slovensko prosvetno društvo imelo društveno knjižnico, ki jo omenja tudi Milka Hartman kot pomembno institucijo, tam sem z nepozabnim prijateljem Lovrom Potočnikom pripravil skromno razstavo knjig pomembnih slovenskih pisateljev. Na stara leta sem se lotil projekta, ki ga sam niti ne zmorem: sestavil sem leksikon slovenskega narečja v pliberškem okolju, poskusna knjiga ima nad 500 strani srednjega formata in vsebuje narečne besede, njihov pomen v slovenskem knjižnem jeziku, pomen v nemškem jeziku in podatke o izvoru narečnih besed. Delo strokovno dopolnjuje Narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. S tem delom hočem izkazati hvaležnost svojim staršem za podedovani jezikovno kulturni biser, rojakom in tudi nemško govorečim sodeželanom pa hočem predočiti, da ima vsak jezik in vsako narečje svoje vrline in svoj čar in da noben narod in noben jezik ni sam na svetu.

Kaj vam pomeni, če vas s slovensko besedo nagovori nemški sodeželan?

Pavel Apovnik: Če imam vtis, da misli iskreno, mu odgovorim prijazno in temu navadno sledi sproščen pogovor o slovenskem jeziku in jezikih sploh, pa še o kulturi, zgodovini itd.

Osebno vas zelo malo poznamo. Kaj je za vas v preteklih letih postalo posebej pomembno?

Pavel Apovnik: V dobi starosti se rade pojavljajo bolezni, tudi če jih nismo priklicali sami. Tako je zdravje postalo pomembno, s tem pa tudi previdnost. Rad imam mir, kar pa ne pomeni, da si ne želim obiskov in prijetnih pogovorov s prijatelji.

Kateri so vaši konjički?

Pavel Apovnik: Rad berem, veliko časa in truda sem vložil v že omenjeni Leksikon narečja, prej ko slej me zanima, kaj je novega v jezikoslovju in filozofiji. Politiko spremljam z vidika penzionista, ki ve, da ne more kaj spremeniti.

Kaj vas je življenje izučilo? O čem v zadnjem času vedno pogosteje razmišljate? Kaj je vaša filozofija življenja?

Pavel Apovnik: Že od staršev sem se naučil, da ima človek srce in razum. Stvarno sta reševala nalogo, kako preživeti z veliko družino na majhni kmetiji, pri tem pa nikoli nista odrekla pomoči ljudem, ko so živeli v revščini. To je bilo vodilo tudi zame, vključil sem se v delo za narodno skupnost, posameznikom pa pomagal predvsem s pravnimi nasveti. V zadnjem času vse bolj premišljam o prehojeni poti v poklicu in pri delu za narodno skupnost, »sodbo« pa bodo izrekli drugi, tukaj in še kje.

Kaj bi radi povedali mladini?

Pavel Apovnik: Mladini bi rad povedal: računalnik nima srca. Za mirno in dobro sožitje ljudi v družini, vaški in širši skupnosti v deželi, državi in v širnem svetu pa potrebujemo srce in razum. Bodite kritični do vseh ideologij, ki obetajo »rešitev človeštva« s krutostjo in pobijanjem »sovražnikov«. Jezik vaših staršev je neprecenljiva dobrina, vredna ljubezni, pozornosti in napora pri učenju in doslednosti pri uporabi. Odkrivajte bogastvo maternega jezika in kulturnega izročila.

Mladini bi rad povedal: računalnik nima srca. Za mirno in dobro sožitje ljudi v družini, vaški in širši skupnosti v deželi, državi in v širnem svetu pa potrebujemo srce in razum.

Kaj vam gre k srcu?

Pavel Apovnik: Dobrovoljnost, prijaznost, pripravljenost pomagati, kjer koli je potrebna pomoč. Zato me gane vsaka novica ali pripoved o zgledni pomoči ljudem in živalim in sploh vsaka pripoved o dobrih ljudeh. K srcu mi gre tudi vsak »uspeh« otroka, mladega in seveda tudi odraslega in starejšega človeka, saj je veselje nad uspehom ljudi, ki jih imamo radi, odlično »zdravilo za srce«.

Vincenc Gotthardt