Vsako drugo leto na veliko gospojnico v Gorjanah na Zilji praznujejo farni praznik. Ta dan je tudi priložnost, da se zberejo domačini in obiskovalci iz širše okolice. Med tistimi, ki dejavno sodelujejo v farnem življenju, je Kristina Mešnik, ki je z vero in ziljskim narečjem zrastla že od otroštva.
Kristina Mešnik je odraščala v Gorjah, kar nekaj korakov oddaljeno od farovža in farne cerkve. Po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu je nadaljevala šolanje na kolidžu za medijski dizajn in komunikacijo v Beljaku. Poklicna pot jo je kasneje spet pripeljala v Celovec, kjer je deset let delala pri Kmečki zbornici. Po rojstvu sina Gabriela je začela delati v administraciji podjetja Hagebau Mössler v Beljaku.

Njeni najlepši spomini iz otroštva so tesno povezani z dedkom, ki je bil mežnar in organist v domači cerkvi. »Prav zaradi njega sem pravzaprav odrasla v cerkvi,« pove Kristina z nasmehom. Ta zgodnja izkušnja jo je oblikovala in jo danes vodi tudi pri delu v farnem svetu, kjer sodeluje že več let. Poleg tega je dejavna tudi pri SPD Zila, kjer prispeva k družbenemu in kulturnemu življenju lokalne skupnosti.

Kot sama pravi, je vera del njenega vsakdana: »Z vero sem zrastla in jo že od začetka nosim s seboj.« Na vprašanje o najljubšem svetopisemskem odlomku pove, da ji je posebej blizu Luka 1, 19: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem bil, da govorim s teboj in ti oznanim to veselo novico.« Poleg tega ji veliko pomeni molitev »Sveti angel, varuh moj…«, ki ji vsak dan pomaga ohranjati stik z notranjim mirom. Vera jo vodi, da do drugih pristopa s spoštovanjem in ljubeznijo: »Trudim se, da ne mislim le nase, ampak tudi na druge,« pravi. Navdušuje jo predvsem skupnostni duh: »Ko vidiš, da ljudje zaradi zavzetosti stopijo skupaj, je to nekaj zelo lepega.«

Slovenščina, predvsem ziljsko narečje, je v njenem življenju več kot le jezik, je del identitete. Povezovanje med slovensko govorečo manjšino in širšim okoljem doživlja kot spoštljivo, kar se je v zadnjih letih zelo izboljšalo. Slovenščina ima v njeni družini poseben pomen. Doma sicer prevladuje nemški jezik, saj njen partner ne razume slovensko, a kadar govorijo v družini slovensko, uporabljajo ziljsko narečje. Kristina poudarja, da je zelo pomembno, da sin Gabriel spoznava jezik: »Tudi če dobim nemški odgovor, vem, da slovensko razume!«

»Trudim se, da ne mislim le nase, ampak tudi na druge.« Kristina Mešnik

Slovensko ziljsko narečje je še vedno prisotno v vsakdanjem življenju na Zilji, čeprav manj kot nekoč. Slovenščino je slišati v cerkvi, pri starejših ljudeh in pri nekaterih mladih. Kristina pravi, da je lepo, če te kdo preseneti in te nagovori po slovensko. Ljudje igrajo ključno vlogo pri ohranjanju jezika, »saj jezik živi le, če ga govorimo in sprejemamo.«

Dvojezično bogoslužje v domači cerkvi je zanje pomemben del ohranjanja jezika. Kristina poudarja: »Je znak, da oba jezika lahko enakovredno stojita drug ob drugem – tako kot tudi ljudje.«
Po napornem delovnem dnevu se Kristina Mešnik sprosti s tekom ali urejanjem domačega vrta, prav tako pa uživa ob gledanju filma ali serije z družino. Življenjskega mota ali pregovora nima, a se v življenju vodi z notranjim občutkom in spoštovanjem do drugih.

Kristina o svoji povezanosti z domačim okoljem in tradicijo med drugim pravi v knjigi doma/daheim Karlheinza Fessla: »Naše žegnanje v Gorjah mi veliko pomeni. Takrat pridejo tudi Italijani iz Žabnic. Z njimi potem govorimo slovensko. Kot mlado dekle sem se devetkrat udeležila prvega reja pod lipo. To človeku, ko je mlad, kar nekaj pomeni. Najprej se obhaja praznična maša. Cerkev je edina točka, na kateri se v kraju še ohranja slovenščina. Takoj po maši se začne štehvanje, nato pa rej pod lipo. Meni je pomembno, da je ozračje v občini dobro. In takšno tudi je. Seveda si želim, da bi bila kot koroška Slovenka sprejeta. Toda sveta tako ali tako ne morem rešiti. Že od najzgodnejšega otroštva se zavedam, da sem koroška Slovenka.«

Kristina Mešnik je človek, ki živi svojo vero in tradicijo na konkreten, vsakdanji način. S svojim zgledom povezuje ljudi, ohranja jezik in kulturo ter pokaže, da so majhne skupnosti močnejše, ko vsak prispeva svoj del.

Alexandra Praster