Letos so v Klubu slovenskih študentk in študentov na Koroškem ponovno oživili gledališko skupino in pripravili dva gledališka dneva, ki sta požela veliko zanimanja in uspeha. Študentje so se predstavili z igro Faustopolarnost, ki je bila tudi režijski prvenec Lare Vouk. Vloga režiserke ji je, tako kot marsikatere druge, pisana na kožo.

Umetnost v tisočerih oblikah je njen dom, sredstvo sporazumevanja, poklic, želja in še kakšen pridevnik bi se našel. A začnimo na začetku.

Kot otrok se najraje spominja odraščanja na vasi, na kmetiji pri dedku ter druženja z ostalimi otroki in kako so skupaj že takrat prirejali skeče. Vendar kot otrok ni sanjala o igralskem poklicu. »Spominjam se, da smo z očetom in bratom veliko hodili v kino, takrat je v Celovec prišel Cine City. To se mi je zdelo zelo zanimivo in zmeraj sem s seboj vzela revije, v katerih so bili novi filmi in igralci. Fasciniral me je ta svet, ampak o tem nisem resno razmišljala. Po maturi sploh nisem imela ideje, da bi to delala poklicno. Šele ko sem končala prvi študij modnega oblikovanja na Dunaju, sem si rekla Ajde, grem probat! Tako sem se podala na AGRFT v Ljubljano in ker mi je že v prvo uspelo, sem se lotila tudi tega študija.«

Študij igralstva je svojevrsten, zelo pester, zelo oseben in zna biti tudi naporen. »Ta študij je takšen, da se moraš ukvarjati sam s sabo, se spoznavati, širiš si obzorja. Zna biti tudi težko, veliko je pritiska, nekaj ga ustvarjajo oni, veliko si ga sam, primerjaš se z drugimi, mogoče imaš previsoka pričakovanja do sebe, vse hočeš naenkrat. Veliko se ukvarjaš z emocijami in, hočeš ali nočeš, veliko ugotoviš o sebi in pri sebi. Da lahko kot igralec kaj izraziš, si moraš to tudi kot človek na določen način dovoliti in občutiti. Ampak se pa tudi zelo zbližaš z ljudmi, odpreš se, padejo maske in zadržki. Zelo je samosoočevalno v bistvu to študiranje igre ...«

A spoznavanje sebe ima tudi več kot dovolj pozitivnih lastnosti. Lara Vouk je tako ugotovila, kaj je zanjo pomembno v življenju, kaj in kako si želi ustvarjati, kakšne projekte želi delati, kakšna umetnica in človek želi biti. »Zdaj je zame pomembno, da je pri projektu v ekipi dobro ozračje, da se dobro počutim, da mi tako vsebina kot tudi način dela ustrezata. Ni pomeni mi več toliko, da bi za vsako ceno sprejela vsak projekt. Spremenile so se mi prioritete, pomembno je, da delam s srcem in v sproščenem, prijateljskem okolju.« Stalnica v njenem življenju je tako postala umetnost sama, v kakršnikoli obliki že. Naj bo to igra, rokodelska ustvarjanja in šivanje, glasba (ima tudi svoj bend), s fantom Bojanom se odpravljata na raziskovanje sveta kabaretov in izraznih možnosti vseh umetnosti v le-tem (igra, glasba, poezija ...), spisku pa se je letos pridružila še režija.

Faustopolarnost je bila prva igra, ki jo je režirala in (kot članica igralske skupine) lahko rečem, da se je odrezala več kot odlično. Sproščenost, kreativnost in improvizacijo je prenesla in podala tudi nam ter ustvarila varno okolje za naše igralske korake in poskuse. Bila je čudovita mentorica, saj je tudi sama igralka in – razume. Pustila nam je ravno dovolj svobode in nam dala smernice, kako oblikovati idejo, besedilo, ekspresivnost, kje in kako v igri najti sebe. Začeli smo z osnovno idejo Fausta, potem pa smo skupaj ustvarjali. In ustvarili igro.

»Zame je bila to lepa, dragocena izkušnja. Po eni strani svoje znanje predajaš naprej in tako sem ugotovila, da mi je tudi pedagoško delo zelo blizu, ker sem uživala v tem, da imaš igralca pred seboj, ki ima svojo kreativo in mu lahko s svojim znanjem obzorja še razširiš, pokažeš nove, druge poti. Po drugi strani je bila skupina zelo angažirana, z ogromno motivacije in želje in vsi zelo različni. Iz tega je potem skupaj nastala resnično naša igra. Seveda so bili tudi izzivi, za katere prej ne veš, kakšni bodo. Tudi čisto tehnične stvari, treba je poskrbeti za kostume, za luči, glasbo itd. Ampak videla sem, da sama zmorem sproducirati celoto in jo postaviti na oder, seveda z nenadomestljivo podporo odlične ekipe in motiviranih igralcev.«

Lara Vouk je človek z ogromno domišljije in kreativnosti in še z večjim srcem. Kot prava umetnica je prepoznala in našla pravo bistvo umetnosti in svoje življenje oblikuje tako, da lahko svojo umetnost tudi raziskuje in živi. »V bistvu je zame pomembno, da se med ljudi spravi nekaj s srcem, a vseeno nekaj, kar nam da tudi misliti. Hkrati pa, da nas razveseli in da tako širimo lepoto – ljubezen v najširšem smislu, da enostavno ljudem z umetnostjo daš nekaj lepega. Tako se umetnost, in mi z njo, dotaknemo ljudi.« Tako se dotaknemo življenja.

Tanja Klančnik