V družini Christine in Patricka Lauseggerja je veliko smeha. Prisrčen nasmeh starši podajajo naprej svojima otrokoma. Eva je stara tri leta, Benjamin leto in pol. Svojo ljubezen sta Christina in Patrick letos potrdila s poroko pri Gospe Sveti. Z njima smo se pogovarjali, zakaj sta se odločila za ta pomemben korak, kako živeti dvojezičnost v družini, pa tudi o skupnem poklicu in nogometu.

Christina in Patrick Lausegger sta se spoznala pri študiju, na visoki šoli v Celovcu sta študirala fizioterapijo. Christina prihaja iz Bavarske in na Koroško jo je pripeljalo naključje, da je ravno v Celovcu dobila študijsko mesto. Zaradi ljubezni je ostala tukaj, s Patrickom imata skupno ordinacijo za fizioterapijo v domu zdravnikov v Vrbi. Da sta oba v istem poklicu, se jima zdi prednost. V ordinaciji nista nikoli skupaj, ko eden dela, je drugi z otroki. Lahko pa se potem doma pogovorita o strokovnih vprašanjih.

Poroka pomeni nekaj več

Hvaležna sta, da sta se spoznala. Skoraj deset let sta že par. Lansko leto sta se poročila civilno, letos pa sta imela pri Gospe Sveti cerkveno poroko. »Lepo je bilo,« pravita. Hanzej Rosenzopf je zelo lepo vodil sv. mašo in poročni obred. Z njima je imel tudi zelo dobre priprave. Na vprašanje, zakaj sta se odločila za poroko, hitro odgovorita. »Velikokrat sva se že pogovarjala o tem, tudi pri pripravah na poroko. Za naju je bil pomemben vidik, da najino skupnost dava še na višjo raven,« odgovori Patrick. »Bilo je toliko lepih naključij, najina pot je vedno potekala tako lepo, imava dva otroka. Enostavno sva hvaležna in verjameva, da nekdo vodi najino pot,« pripoveduje Christina. Patrick dodaja, da nikoli nista kaj posebej načrtovala, ampak se je vse tako lepo razvijalo. Vse se je zgodilo pravi čas. Poroka je znamenje hvaležnosti in prošnja za blagoslov za naprej. Sam poročni dan letos avgusta jima je minil zelo hitro. Ob 10. uri so začeli z zajtrkom v Mladinskem domu, ob katerem živijo Patrickovi starši. Za zajtrk so imeli bele klobase iz Bavarske, od koder prihaja Christina. Po poroki v stolnici pri Gospe Sveti je slavje nato trajalo do pol šestih zjutraj. Na cerkveni poroki je prepevala skupina KlångQuadrat iz Grabšanja. Oba se začneta smejati, kako je do tega prišlo. Že lani so prepevali na njuni civilni poroki in potem so praznovali z njima in s svati. Ker je bilo ozračje tako dobro, so ju sami vprašali, če smejo peti še na cerkveni poroki. Tako ali tako sta jih želela vprašati, zato je bilo veselje obojestransko. Posebej jima je ugajalo, da pojejo dvojezično. Dvojezičnost je zanju pomembna tema, družina Lausegger jo živi zelo sproščeno. Patrick govori z otrokoma vedno slovensko, Christina govori nemško. Imajo slovenske in nemške knjige ter zgoščenke. »Zvečer molimo, z otrokoma žebram slovensko,« pripoveduje Patrick. Pomembno je zanju, da gre slovenščina naprej. Hvaležna sta, da je pri Patricku doma bolj slovensko okolje, tudi njegova sestra Evelyn v svoji družini daje slovenščino naprej. Tako je več priložnosti, da otroci govorijo slovensko. Christina se je na tečajih dobro naučila slovensko, razume vse. Prepevala je tudi pri zboru Jammzi. »Dobro je, da razumem slovensko in tako vedno vem, kaj Patrick reče otrokoma. Težje je, če partner drugega jezika ne razume. Ob otrocih se tudi jaz učim slovenščino.« Christina ima rada slovnico, všeč ji je, da je v slovenščini šest sklonov. Patrick se nasmeje, da včasih njega vpraša kaj glede slovnice in končnic. Christina pri govorjenju vedno razmišlja, ali je končnica prava, ali je pravi sklon. Patrick jo spodbuja, naj si upa govoriti. Christina ima velik talent za jezike. »Srečo imam, da sem s Patrickom prišla v dvojezično skupnost in sem bila zelo družinsko sprejeta. Zame je bilo to res lepo, ker so bili tako odprti.« Veliko odprtosti in radovednosti je pokazala tudi sama. Patrickova mama in oče prihajata iz zelo velikih družin, oče iz Slovenjega Plajberka, mama z Obirskega. Prav prva vstajenjska maša na Obirskem je bila za Christino doživetje, ki ga ne bo pozabila. Po maši pa seveda družinsko srečanje pri teti Ani in stricu Mihiju. Christina je hvaležna, da je bila povsod zelo dobro sprejeta in se ji zdi lepo, da je prišla v tako veliko družino.

Preden sta dobila prvega otroka, sta praznovala božič doma vsak s svojo družino, Christina na Bavarskem, Patrick na Koroškem. Ko se je rodila Eva, so začeli božič praznovati skupaj. Ponavadi na Bavarskem, saj so med letom več tukaj. Lansko leto so zaradi zaprtih mej ostali na Koroškem in so tudi imeli zelo lep čas. Prišla je Patrickova sestra z družino in brat z Dunaja. Odrasli se obdarujejo tako, da žrebajo, koga bodo obdarovali – »wichteln«, otroci dobijo darilo od Božička. Patrickova nečaka Emma in Jonas mu že napišeta pismo, Eva in Benjamin sta za pismo še premajhna. »Eva, boš ti letos narisala Božičku, kaj si želiš?« jo vpraša Patrick. Eva si želi sestavljanko. Rada sestavlja in rada gleda Pujso Pepo. Pa tudi risanko Ledeno kraljestvo. Že ob prvem snegu so naredili štiri snežake in Eva jih je poimenovala po junakih iz te risanke: Ana, Elza, Olaf in Sven.

V adventu skupaj pečejo kekse in vsak večer zapojejo dve pesmi: slovensko in nemško. Letos imajo tudi poseben koledar božično zgodbo. Vsak dan preberejo en del in otroci lahko vsak dan izdelajo figurico, tako da imajo na koncu celotne jaslice. Christina in Patrick pripovedujeta, da se z otroki bolj intenzivno pripravljaš na praznike, spet počneš več, tako je sedaj tudi zanju priprava bolj posebna. Advent je zanju tudi čas, ko se skušata umiriti in si vzeti še več časa za družino.

Christina razlaga, da je praznovanje božiča na Bavarskem zelo podobno. Imajo skupno večerjo, a takrat je božično drevo še skrito. Potem zvonijo, pojejo pesmi, odprejo vrata in – presenečenje – zagledajo božično drevo ter darila pod njim. Pred večerjo je otroška polnočnica.

Patrick je tudi uspešen nogometaš, že 25 let igra pri SAK-u, od petega leta naprej. »SAK je zame že kot družina. Čutiš, da te cenijo in da si del tega,« je hvaležen Patrick. Ne ve, kako dolgo bo še igral, saj v nogomet investira veliko časa. Družina ga pri tem podpira. »Ko je tukaj, uživamo naš skupni čas veliko bolj,« pravi Christina. Njegov cilj je, da bi igral še na EUROPEADI 2022, ki bo prav na Koroškem. Igral je že na dveh Europeadah, leta 2012 v Nemčiji, ko jo je organizirala Zveza lužiških Srbov in so koroški Slovenci sodelovali prvič in leta 2016 na Južnem Tirolskem. Gibanje je za Patricka in Christino zelo pomembno, tudi z otrokoma so veliko zunaj v naravi. Otroka spodbujata, da sta samostojna, da čim več poskušata sama, da z veseljem odkrivata svet. Christina in Patrick sta hvaležna in zadovoljna, tako kot je, želita si, da bi ostali zdravi in se veselita, da se bodo kmalu preselili v novo hišo, ki sta jo gradila na Radišah. Čas za družino jima je zelo dragocen. Z veseljem pripovedujeta, kako se srečajo s Patrickovo družino in prepevajo pesmi, ki jih nato posnamejo, da jih lahko Eva in Benjamin vedno znova poslušata. »Majhna sem bila, piške sem pasla. Piške so čivkale, jaz sem pa rasla. Mamica moja piške prodala, piške so čivkale, jaz pa jokala,« se zasliši iz zvočnika. Christina prinese poročni album, Eva rešuje naloge v prav posebni knjigi, Benjamin in Patrick se igrata. Stanovanje napolnijo smeh, vonj po piškotih, ki so jih pekli skupaj in praznično pričakovanje. Čutita se sreča in hvaležnost mlade družine, ki se veseli življenja.

Mateja Rihter