Horst Ogris

Pa sem se pošteno uštel. Prišlo pa je takole: Sedeli smo pri praznično pokriti mizi ob obedu s krasno šunko kmeta Ladiniga z lepim domačim hišnim imenom Strašišnik na dješki planoti in kramljali o tem in drugem. Velikonočna sveča kapelških žena je mirno plapolala. Pa je beseda nanesla na velikega koroškega pisatelja Florjana Lipuša. Neverjetno: Na florjanovo letos bo praznoval 85. rojstni dan!

Prepričan sem bil, da bo ta kelih šel mimo mene. Kakšna zmota! Kelih, takšen ali drugačen. Točno za 1. maj sem si nabasal še covid. To pa je pomenilo: karantena.

Odpisati sem moral tradicionalno Florjanovo procesijo Plajberžanov v Kaplo ob Dravi, ki je že dolga leta samo še v light-verziji, saj gremo samo od parkirišča v Kožentavri v Kaplo. Ko sem bil še otrok, smo resnično romali od cerkve sv

Jeharta v Slovenjem Plajberku k starodavnem svetišču v Rožni dolini.

Seveda pa sem 4. maja klical slavljenca. Zala žena Marija, ki je dvignila, ga je le še staknila.

Odlomek iz telefonskega pogovora:

Jaz: Dragi Flori, vse te bule za god in za vse drugo.

Lipuš: Hvala, imam pa tudi rojstni dan.

Jaz: Vem, saj sem djal: ... in za vse drugo.

Kako se mu približati? Saj nisem pravi literarni izvedenec, kaj šele pravi lipušolog. Zatekel sem se k verodostojnim in zanesljivim pričam. Seveda najprej k avtorju samem, nobelovcu iz Stare vasi pri Grebinju, Petru Handkeju, odlični poznavalki Lipuševega opusa Silviji Borovnik in še genialnemu prevajalcu, žal že preminulemu Fabjanu Hafnerju.

Pa dvignimo s police dober meter Lipuševih knjig. Med knjigami: Pet izdaj romana »Zmote dijaka Tjaža«.

Prvič je izšel leta 1972 pri založbi Obzorja v Mariboru. 1981 – v sodelovanju založb Drava – Celovec-Borovlje in Založništvu Tržaškega tiska. 1981 – nemški prevod Petra Handkeja in Helge Mračnikar v salzburški založbi Residenz. 1988 – založba Wieser, Celovec. 2000 – Mladinska knjiga, 295. zvezek knjižnice Kondor, Ljubljana z lucidno študijo Silvije Borovnik o opusu Florjana Lipuša.

Malo geografije: Maribor, Celovec, Trst, Ljubljana.

Idealna osebnost za skupni slovenski prostor, ki ga še vedno ne zmoremo!

V spremni besedi k izdaji 1988 je Peter Handke zapisal: »Ko bodo ob koncu stoletja preštevali knjige, ki so nastale v naših krajih, bodo ,Zmote dijaka Tjaža’ gotovo med njimi.« Na tem mestu še beseda o oblikovanju naslovnih strani: V celovško-tržaški izdaji odgovarja za likovno opremo Matjaž Vipotnik, ki je okrasil pozneje pri založbi Wieser še »Črtice mimogrede«, »Prošnji dan« in »Srčne pege« na nadvse privlačen način. Izdajo Tjaža pa krasi detajl poslikave Valentina Omana na Plešivcu.

Nekaj o nagradah, ki so Lipuša doletele v teku desetletij ustvarjanja. Dodajam: Zelo pozno in ne brez zdrah.

1995 – Kulturna nagrada Dežele Koroške – skupno s pesnikom Helmutom Scharfom – doslej edini primer delitve nagrade. Kaj bi rekel: Prezreti Lipuša ni bilo več mogoče, slabo vest pa so si blažili z ne-salomonskim stranskim izhodom.

Še koroške prakse sramotnih zdrah: Ko so leta 1997 svečano odprli Musilov inštitut v Celovcu po zasnovi germanista na celovški univerzi Klausa Amanna, prišleka iz Predarlske, je bilo za njega že čisto jasno, da je nastajajoča slovenska literatura sestavni del koroške dežele. Florjanu Lipušu je zaupal uvodni govor. Tistih njegovih par stavkov v maternem jeziku je hudo motilo vrsto uradnih gostov ob odprtju. Kaj reči: koroška »stvarnost«. Kdor trdi, da je jé vedno manj, nima dovolj tankega posluha.

Še na nacionalno raven: Leta 2018 je Senat za kulturo Republike Avstrije Lipuša odlikoval z avstrijsko državno nagrado za literaturo. Tudi to se ni zgodilo brez nekulturnih spodrsljajev, saj ga je ta gremij dve leti prej odklonil kot nagrajenca, »ker ne piše v nemškem jeziku«. Leta 2018 pa je, potem ko je koroški avtor Josef Winkler, Lipušu zavezan v duhu, postal predsednik senata, čas le bil zrel. Nagrajenec je v zahvalnem govoru med drugim povedal: »Sie haben die slowenische Sprache nicht nur legitimiert, nicht nur aufgewertet. Sie haben sie auch geadelt. Slowenisch ist Österreich zumutbar. Darüber freue ich

mich, darüber freuen sich viele, dafür bedanke ich mich, auch im Namen vieler.«

Nazaj v leto 2004. Lipuš je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma odlikovan s Prešernovo nagrado. Iz njegovega govora naj bi si zapomnili sporočilo: Z jezikom smo ali nismo.

Sumim: Mnogi so to sporočilo takoj spet pozabili. Pika.

Leta 2015 je v založbi Litera izšla Lipuševa knjiga »Mirne duše«. V spremni besedi je Fabjan Hafner prerokoval: »Kolikokrat je avtor že napovedal, da ne bo več pisal. Ne verjemite mu, saj tudi Mirne duše ni(so) zaključek dela …«

Dober prerok je bil Fabjan: Že leta 2017 je pri isti založbi izšla pretresljiva knjiga »Gramoz«.

Lipušev meter dajmo nazaj na polico.

Upam, da je v smislu slavljenca, če končam z besedami poznejšega nobelovca, ko so ga imenovali za častnega doktorja celovške univerze, ki jih je avditoriju zabrusil ob obhodu z govorniškega mesta: »Lesen Sie! Lesen Sie einfach!«

Berite, berite! Avtorja ne moremo bolj častiti, kot če sledimo povelju nobelovca.

Za dostopnost "predpuščine"

Ko sem med študijem leta 1996 prvič slišala o pisatelju Florjanu Lipušu, sem prebrala roman »Stesnitev«, v katerem so me fascinirali opravki z zmedo v Kapli, ko pričakujejo vizitatorja. Ta namenoma zastareli slovenski jezik sem takoj razumela, in sicer brez pomoči slovarja. Leta 2007 sem zagovarjala svojo disertacijo o Lipuševi prozi, v kateri igrajo glavno temo erotična ljubezen in nenehno hrepenenje po trpljenju in smrti. Leta 2010 sem jo objavila v knjižni obliki, leta 2017 pa še slovenske literarne kritike iz periodičnega tiska, tudi v nemškem prevodu.

Zdaj pa pripravljam četrto knjigo o Lipuševi prozi, v kateri bom obravnavala nemške literarne kritike kot povzetke. Opažam, da kritiki, ki slovenščine ne obvladajo, včasih napišejo literarno kritiko, ki prav nima povezave ne z Lipuševim življenjepisom ne z vsebino njegove proze. Na vsak način pa se je val literarnih kritik šele začel s prevodom Zmote dijaka Tjaža. In potem so se javili najprej Slovenci iz Slovenije in potem šele z naše Koroške, nemški kritiki pa šele po objavi določenega prevoda.

Florjanu Lipušu čestitam za 85. rojstni dan in prepričana sem, da je skrajni čas, da mu celovška univerza podeli častni doktorat. Kar nam pa še manjka, je elektronska obdelava cele Lipuševe predpuščine, tako da bo na voljo vsem študentom in profesorjem, ki se zanimajo za njegovo družbeno-kritično in ornamentalno napisano literarno delo.

Luise Maria Ruhdorfer