Kultura in umetnost sta tisti vrednoti, ki človeka – poleg humanističnih načel! – delata najbolj »človeškega«. Dejstvo, da človek lahko reflektira o sebi in o svetu in se ne odziva le na dogajanje okoli sebe, ga morda najbolj ostro ločuje od živali. Kultura in kulturno delovanje pa nam usmerjata identiteto in poglabljata našo osebno rast. Petje in govor, pisanje in slike, vse to nam ne služi le za preživetje, temveč tudi za razvedrilo, za olepšanje vsakdana in oddajanje sporočil o sebi, za razmišljanja o svetu. S tem torej jasno pokažemo: kdo smo, kaj želimo, in s čim se ukvarjamo.

Prav lepo vas pozdravljam ob nekoliko drugačnem kulturnem prazniku, tukaj iz Tinj. Pozdravljam vas tudi v imenu Prosvetnega društva Lipa iz Velikovca, ki skupaj z Domom prosvete Sodalitas vsako leto vabi na ta dogodek.

Vsak človek ima več plasti identitete in le-te se med seboj prepletajo in v najboljšem primeru druga drugo dopolnjujejo. Kultura je pojem, ki nas spremlja vse življenje. Govorimo o kulturno dovršenem nastopanju ali – v nasprotnem primeru – o nekulturnem izražanju in vedenju. Kulturni prostor, v katerem doraščamo in živimo, zelo močno vpliva na nas same, na naš razvoj in na našo identiteto. Vpliva tudi na osebno rast posameznika. Človek se rad poistoveti s tem, kar ga obdaja in kar mu je všeč. Mora biti nekje doma in najbolje se počuti med svojimi. To pomeni, med ljudmi, s katerimi deli iste ali podobne izkušnje ali zasleduje iste interese. Kulturna domovina je tudi pokrajina, ki nas obdaja in katere je človek vajen, kjer se počuti doma. Isto velja za kulturo srca in za kulturo jezika. Kultura, ki te je oblikovala, postane in ostaja del tebe. Vsakdan, ki si ga napolnil z odtenki te kulture, ostaja v tebi živ in deluje naprej.

Koroški Slovenci na poseben način občutimo pomen in utrip kulture, saj nam daje dodatne možnosti za uporabo in razvijanje našega jezika v deželi. Ko se srečujemo s slovenščino izven šole, cerkve ali doma, za to v veliki meri skrbi naše pisano kulturno življenje. Kulturno ustvarjanje je za koroške Slovence tudi poskus, da si obvarujemo svoj materni jezik, ki ga ogroža več dejavnikov. S kulturnim delovanjem jasno pokažemo, da smo del te dežele ter širše regije in da oblikujemo svoj življenjski prostor po svojih zamislih. Četudi smo različni po starosti ali spolu, po prepričanjih in interesih, nas skupno delovanje na kulturnem področju močno povezuje med sabo. Ta povezanost seže tudi do Slovencev v ostalem zamejstvu in v Slovenijo samo. Prizadevanja za ohranitev slovenskega jezika v državah, kjer živijo slovenske manjšine, so si v marsičem podobne, v marsičem pa se tudi močno razlikujejo med seboj. Povsod pa velja, da kultura ustvarja nezamenljivo identiteto. Ta kultura pa ni nestrpna do drugih, ne izključuje drugega in ne ustvarja zavisti.

Kultura, ki te je oblikovala, postane in ostaja del tebe. Vsakdan, ki si ga napolnil z odtenki te kulture, ostaja v tebi živ in deluje naprej.

Na ravni kulture tudi najbolje deluje srečavanje z narodom sosedom v deželi ali srečavanje prek državnih meja v enem in istem kulturnem prostoru. Drži, da je slovenski kulturni prostor večkrat le fraza za nekaj, česar si želimo ali o čem ne vemo točno, kako bi ga sicer poimenovali. O katerem včasih niti ne vemo, kako bi ga oblikovali in napolnili s skupnimi vsebinami. Vseeno pa je povezanost znotraj tega prostora močna in deluje tudi prek meja in dostikrat brez besed. Čutimo utrip skupne zgodovine in skupnega razvoja, ki sta usmerjala tudi kulturni napredek skozi stoletja. Z vedenjem o tem kulturnem ozadju, se lažje znajdemo med Slovenci po vsem svetu, lažje in hitreje razumemo drug drugega, ker se lahko sporazumevamo tako rekoč tudi brez besed in med vrsticami. Skupna kultura nas povezuje prav tako, kakor skupna zgodovina in skupni jezik. Pri tem mislim na dolga stoletja od časov Karantanije do Avstro-Ogrske in naprej skozi dvajseto stoletje v današnji čas. Z osamosvojitvijo Slovenije pred skoraj 30 leti in s pristopom k Evropski uniji smo si prišli spet korak bliže. Vmes so obstajale cezure, razvoj je včasih šel po drugačnih poteh, po linijah, ki so jih zaznamovale državne, verske in ideološke meje. Vedno pa je v ozadju tlela zamisel o skupnem življenjskem in kulturnem prostoru vseh Slovencev. Od prvih poskusov zedinjenega jezikovnega in kulturnega prostora, od Ilirskih provinc do zamisli o geografsko zedinjeni Sloveniji znotraj Avstro-ogrske monarhije in naprej do samostojne države Slovenije, ki jo obdaja tako imenovano zamejstvo, čigar del je tudi južna Koroška. Danes ta skupni prostor najdemo v središču Evropske unije, v povezanosti držav in regij na stičišču treh kultur. Tudi če smo prebivalci različnih držav, si nismo tujci, temveč smo si nasprotno več kot le sosedje, ki se lahko sporazumevajo v skupnem jeziku.

Svoj jezik pa moramo govoriti in si ga ohraniti sami, vsak posameznik, za katerega to nekaj šteje. Ne moremo se zanašati na druge.

V trenutnem stanju je vsako kulturno delovanje skoraj nemogoče. Tako ob letošnjem kulturnem prazniku občutimo močno pomanjkanje kulture, čutimo, da primanjkuje osnove za spodobno obeležitev tega dne. Pevski zbori ne pojejo, gledališke skupine ne igrajo, lutkovne skupine počivajo. Vseh nas se polašča nestrpnost. Kolo kulture se je zaustavilo. Vemo pa, da je to le prehodno in upamo, da se kmalu spet obrne na bolje. Delovanje slovenskih kulturnih društev na Koroškem bogati podobo naše dežele, ustvarjanje lepih trenutkov, prav tako kot izražanje kritičnih misli, dopolnjujeta skupno sliko dveh narodov, ki si delita življenjski prostor. Kulturo sožitja pa lahko zasenčijo dejanja posameznikov, kakor se to dogaja zdaj z brisanjem slovenskih krajevnih napisov v nekaterih krajih. Včasih je za sramotenje slovenskih imen bil pristojen sam deželni glavar Koroške, danes so časi hvalabogu drugačni in lahko izhajamo iz tega, da so to le nekulturne akcije posameznikov. Verjetno v preteklih sto letih nikdar ni bilo tako enostavno biti in ostati koroški Slovenec, kot je to danes. Osporavanja, napadov in izgredov skoraj ni. Deželna politika nam je naklonjena, državi Avstrija in Slovenija nas podpirata. Svoj jezik pa moramo govoriti in si ga ohraniti sami, vsak posameznik, za katerega to nekaj šteje. Ne moremo se zanašati na druge. Pri tem nam kultura lahko pomaga. Naredi naš vsakdan bolj pestrega, naše doživljanje bolj pisano in naše odzive na svet bolj premišljene.

Martin Kuchling, predsednik PD Lipa