Vsakokrat, ko srečam Črčejevo Ančko, kot ji pravimo vsi v pliberški okolici, sijeta z njenega obraza zadovoljstvo in sreča. Njena dobra volja in dobrohotna beseda blagodejno pobožata vsakega človeka, ki jo sreča – na domači kmetiji, na vasi, v cerkvi ali na eni od številnih kulturnih prireditev, ki jih rada obiskuje. Ančka Kumer izžareva milino zrele in izkušene žene in matere, ki ji je slovenska beseda zaklad srca.

Mlada leta

V poletnih mesecih bo Ančka Kumer prelistala 80. list svojega bogatega živ-ljenja. In vsa leta živi in dela na Blatu. Rodila se je na Zgornjem Blatu pri Sriencu, kjer je kot najmlajša od devetih otrok uživala ljubezen cele družine. Na kmetiji in v gospodinjstvu je bilo v njeni mladostni dobi veliko ročnega dela in mlada Ančka se je ob starših učila, da se z dobro voljo da veliko narediti. V otroških letih so ji bile sosedove deklice zveste so-igralke in pri marsikaterem sosedu so dobile kaj dobrega za pod zob. Ura s kukavico je pritegnila njihovo pozornost. V zahvalo za kos kruha pa so rade pomagale pri preprostih kmečkih opravilih in ob tem prisluhnile pogovoru odraslih. Druženje z vaškimi dekleti je bilo za Ančko Kumer prijetno razvedrilo ob delu na domači kmetiji. »Otroci smo pasli ovce, ta večji krave. Vsako soboto sem pometla dvorišče in očistila čevlje vseh družinskih članov.« Svojim bratom je bila zvesta zaveznica, ko jim je ponoči odpirala hišna vrata in mami ni izdala njihovega poznega prihoda domov. Ko je bila stara 10 let, je umrl njen oče in vsi družinski člani so morali še bolj prijeti za delo. Otroke je po šoli čakalo delo na polju. Ančka je morala s 14-timi leti prevzeti v hiši še več opravil, ko sta obe sestri odšli od doma – ena se je poročila, druga pa odšla na učiteljišče in Ančka je ostala edino dekle v družini. Namen, da bi se izšolala za učiteljico ročnega dela, je prekrižala huda bolezen mame. Poleg dela na polju in v hiši se je navadila na krmljenje svinj in molžo krav. »Bratje so večkrat kam leteli, Ančka je bila doma in vse naredila.« Od vigredi do pozne jeseni je bilo delo na kmetiji, pozimi pa se je Ančka šolala. Tečaj pri Milki Hartman je bil zanjo lepa priložnost, da se nauči kuhanja in še drugih veščin. Dvomesečni tečaj so tečajnice zaključile z razstavo in prireditvijo: s pesmijo, plesom, igro in recitali. Da bi se dobro naučila šivati, je pol leta obiskovala šiviljsko šolo v Celovcu. Ob šolanju in vseh opravkih pa ji je bila najbolj pri srcu slovenska pesem. Prepevala je pri mladinskem zboru in se včlanila v odrasli zbor. »Ker so bile vaje pozno zvečer, je mamo skrbelo, kaj se bo zgodilo. Včasih niso dovolili, da bi dekleta hodila sama ponoči. In tako se je zgodilo, da nisem več pela pri zboru.«

Že kot mladenka je Ančka Kumer čutila veliko ljubezen do otrok. Veliko časa je namenjala nečakom, se z njimi igrala in jim puščala prostost – »to je bilo lepo!«

Nov dom pri Črčeju

Svojega moža Frica, ki je bil doma na Spodnjem Blatu, je poznala Ančka iz otroških let. In vendar je bila pred poroko leta 1961 en samkrat na Črčejevi kmetiji. S poroko je postala Črčejeva domačija njen novi dom. V dveh hišah so živeli na kmetiji štirje rodovi. Mlada žena, navajena dela, je imela na skrbi vsako delo na polju, v hlevu in v hiši. Ančka Kumer pa je z zvrhano mero dobre volje opravila vse. Kuhala je in gospodinjila, delala na polju, skupaj z možem Fricem skrbela za 60 govedi, pozimi pa pletla in šivala. Veliko veselje se je naselilo v njeno srce, ko so se ji rodili otroci. Otroci so bili zanjo dragocen zaklad. Ob vsem delu jih je z materinsko ljubeznijo vzgajala, spremljala, se z njimi učila, jim kazala lepote stvarstva in jih učila ljubiti slovensko besedo.

Hud udarec za družino, posebej še za mlado mamo, je bila smrt najstarejšega sina Mirka. »Star je bil pet let in pol. Videla sem, kako ga je povozil avto.« Nesreča, ki se je zgodila pred domačo hišo, je Ančki Kumer vzela veselje do življenja. Toda majhni otroci Toni, Lorenc in Franc so potrebovali mamino ljubezen in varstvo, to ji je lajšalo neizmerno žalost. In življenje je teklo naprej in po mnogih letih je Ančka postala še enkrat mama, rodila je sina Marjana. Ob delu na veliki kmetiji je bila vesela pomoči Črčejeve stare matere in svoje mame, ki sta ji velikokrat varovali otroke, jim pripovedovali zgodbe. Pogosto se ji je delovni dan začel ob petih zjutraj in končal opolnoči. »Nič ni bilo hudega, dela sem bila navajena,« prizna z dobro voljo. V vsakem trenutku si je Ančka Kumer vzela čas za otroke. V hlevu jih je učila poštevanke in pesmice, ob nedeljah jim brala iz knjig, vsak večer pa z njimi molila, k nedeljski maši pa jih je peljal oče Fric. Posredovanje vere in slovenske besede sta ji bili glavni vred-noti, »pa delat so pomagali in študirali so vsi.« Nobena pot ji ni bila pretežka in predolga, ko je spremljala otroke na poti do samostojnosti.

Da bo živela slovenska beseda

Kulturno in politično življenje je Ančko Kumer vedno zanimalo. Za družinsko mizo je pogosto stekel pogovor o kulturnem delovanju, Ančka pa je svojega moža, ki je bil dejaven v občini, pri Enotni listi, kot kulturnik in predsednik šmihelskega društva in lovec, vedno podpirala. Razprave, seje, pogovori so na vseh področjih zahtevali Fričevo odločno besedo, nasvet in razumno sodbo. Mož je bil veliko na poti, otroci so odšli, doma je ostala Ančka in delala, dokler ni bilo vse opravljeno. Na Črčejevi kmetiji so se za veliko mizo srečavali politiki in kulturniki iz Avstrije, Slovenije in Južne Tirolske. Kovali so načrte, Ančka pa jim je kot skrbna gospodinja postregla z domačimi dobrotami. Ko je nastajal Kulturni dom v Pliberku, je to bilo za Ančko nepopisno veselje. Z veliko zagnanostjo je prodajala gradbene kamne in zbirala prispevke za Kulturni dom. Ves čas jo je spremljala misel »da bo slovenska kultura živela še naprej«. Danes je ponosna na Dom, v katerem živi slovenska beseda, in rada obiskuje kulturne prireditve. Ko Ančka Kumer tako sedi v dvorani in posluša pevce, pa ji je ene same stvari žal: »Če bi mogla zavrteti svoje življenje nazaj, bi prepevala pri kakšnem zboru.«

In naenkrat je postala babica

»Lepo je biti babica. Vsi me imajo radi, jaz pa otroke.« Vedno je imela rada otroke. Tiste na vasi, s katerimi je vadila pesmice za materinski dan, svoje otroke in sedaj vnuke. Čeprav se ji ni uresničila želja, da bi se ji rodila hčerka. Pa ji je vnukinja Marija še kot majhna deklica podarila najlepše darilo, ko je rekla: Bica ni imela deklice, sedaj ima pa nas. In res jih ima. Ko so bili majhni, jih je pestovala, vozila v šolo, jim kuhala kosilo in jim pripovedovala v postelji zgodbice, in večkrat od utrujenosti ob njih zaspala. Otroci ji pomenijo vse, so njena ljubezen in bogastvo, tudi tisti, ki prihajajo k Črčeju k šmarnicam in jim podari nekaj sladkega.

Stara hiša – hiša družabnosti

V teku let si je Ančka Kumer nabrala veliko modrosti in izkušenj. Spremembe pa sprejemala vedno z dobro voljo. Že pred leti sta z možem predala kmetijo sinu Francu. Mama Ančka pa še vedno oskrbuje svoje otroke in njihove družine z domačo zelenjavo. Poletne večere rada preživi na vrtu in »gredi«, uživa mir narave, pleje in občuduje rastline, kako rastejo.

Mesec maj pa je zanjo poseben mesec. Že od otroških let pozna ljudsko pobožnost v čast Mariji. V stari Črčejevi hiši je postavila Marijin oltar in okrog njega se vsak večer zbere veliko število vaščanov, ki s pesmijo in molitvijo častijo Marijo. Po molitvi se radi družijo in gojijo lepo sosedstvo. In tako je postala stara hiša na Črčejevi kmetiji kraj druženja in srečanja za vaščane in prijatelje družine. Ančka pa vsakega obiskovalca sprejme z nasmehom na licu in dobrohotno besedo.

Micka Opetnik