V Borljah na Zilji se je pred 95-imi leti rodila ideja o slovenskem cerkvenem časopisu. Skupina duhovnikov okoli župnika Ivana Lučovnika je v tistem težkem poplebiscitnem času, ko so bili ljudje zbegani, ustanovila časopis, ki bi povezoval narodno skupnost. Aprila leta 1926 je Nedelja zagledala luč sveta. Malo pozneje, 3. avgusta 1926, se je v Selah, 120 km oddaljeno, rodila Marta Velik. Prve stike z »Nedeljo« je imela že v mladih letih, tedaj je župnik po bogoslužju delil časopis, ki še vedno in redno prihaja v hišo. V pogovoru je Marta Velik, doma v stari ljudski šoli v Selah na Kotu, pogledala nazaj na skoraj stoletno obdobje življenja in izdala tudi skrivnost, kako lahko postanemo tako stari.

Kako pa je bilo vaše otroštvo? Česa se spominjate?

Marta Velik: Rodila sem v Selah-Cerkev, oče je bil kmečki fant, krojač in dolgoletni župan. Mama je bila kmečka hči. Doma nas je bilo šest otrok, jaz sem se rodila kot druga v družino. Kot šolarka sem bila rada skupaj tudi s fanti. Starejša sestra Pavla je bila zelo pridna in mirna, jaz pa bolj živahna. Bila sem povsod zraven, po pouku sem torbo nesla domov in kar šla s sošolci, da sem jih spremljala domov. Imela sem lepo mladost. Stanovali smo zraven farovža in zato sem bila velikokrat tam in pri župniku gospodu Vavtiju. Rada se spominjam nastopov v farovžu. S štirimi leti sem bila prvič na odru, tedaj sem se za materinski dan učila pesmico. To se je nadaljevalo, vsako leto sem nastopala. V farovžu smo si tudi izposojali knjige. Spominjam se, ko sem bila enkrat bolna, sem brala knjigo Simona Gregorčiča. Od tedaj naprej je Gregorčič moj ljubljenec. Zelo rada sem vedno brala pesmi različnih slovenskih pesnikov in se jih rada učila na pamet. Veliko in zelo rada sem brala. Zvečer ob luči sveče. Leta 1938 sem bila na prvem dopustu pri vinogradniku v Nemčiji. To je bil počitek in oddih za šolarje in šolarke. Ljudje so bili zelo prijazni in gostoljubni.

Leta 1941 so nacionalsocialisti ukinili Nedeljo zaradi slovenskega jezika. Kakšen pa je bil tedaj vaš vsakdan?

Marta Velik: V tem letu, ko je prišel Hitler, sem končala šolo. V Apače sem se šla učit šivat. Za veliko noč 1942 sem prišla domov. Stari starši so bili tedaj že izseljeni. Ker sem morala spet delati, sem delala v sosednji gostilni Pri Faleju (danes gostilna Male). Rada se spominjam gospodinje, ki je bila zelo prijazna in fajn duša. Potem sem šla v tako imenovani Arbeitsdienst v Steinhaus am Semmering. Na ta čas imam dobre spomine, vedno če sem se vozila na Dunaj, sem se spominjala ženske, pri kateri sem delala. Zelo mi je bila naklonjena. Naučila sem jo tudi eno ali drugo slovensko besedo. Slovenska beseda mi je tam velikokrat pomagala. Ruski delavci so delali tudi na kmetiji in nekatere besede sem razumela in tako smo se tudi lahko pogovarjali. Osem dni sem delala pri kmetu, nato sem prišla na naslednjo kmetijo. Izkaznice iz tega časa imam še vedno. Leta 1945 sem spet prišla domov. Moja mama je bila tedaj obsojena in zaprta, ker je podpirala brate. Pet let je bila obsojena in bila v zaporu v Frauenaurachu v Nemčiji. To so bili hudi časi. Kot najstnica sem bila brez mame in morala delati. Hudo je bilo, ker mami tudi dolgo nismo smeli pisati. S pomočjo škofije sem pisala milostno prošnjo, da bi mamo izpustili iz zapora. Odklonili so te naše prošnje vedno znova.

Negotovost je bila zelo huda. Ko ne veš, kje je. Stalno me je bilo strah. Skrbelo me je, kje so naši ljudje.

Svobodni smo bili, prvič po vojni, sem čutila svobodo. Prav je, da kaj doživiš, da življenje malo lažje jemlješ.

Po skoraj petih letih nasilne ukinitve je Nedelja 1945 po vojni ponovno zaživela in postala cerkveni list krške škofije. Začela je izhajati tedensko. Kaj se pa je za vas spremenilo?

Marta Velik: Mama se je vrnila in tudi strici so spet prišli domov. Po vojni se je pa začel veseli čas. Imam lepe spomine na miren čas, veliko smo peli. Stric Peter je ustanovil moški zbor, mi mlada dekleta smo pa tudi pela. Na začetku smo se imenovale »Šajdarske dečle«. Od 12 nas živita le še dve. Vadili smo na »Liši«. Not nismo znale brati, ampak posluha smo imele vse dobrega. Nastopile smo in tudi po radiu so nas lahko slišaii. Štiriglasno smo pele. Včasih smo imele res hec – pri vajah in pri nastopih. Takrat smo v bunkerju zapele in cel svet nas je slišal. Enkrat je prišel Anglež po nas dekleta, da nas je pripeljal k radijski postaji v bunkerju. Fletna doživetja sem imela. Prijetno je bilo in peli smo zelo veliko.

V tem času sem šla delat v gostilno v Švico. Eno leto, 1951–1952, sem delala pri družini v Švici. Tam sem dosti zaslužila. Imela sem dolga leta stike z družino, pri kateri sem delala. Doma ni bilo kaj in ko sem spet prišla nazaj, sem marsikaj doživela. Na primer smo peš šli na Svete Višarje. Dve dni smo bili na poti. Prespali smo v Št. Lenartu pri Sedmih studencih. Prenočevali smo pri družini Hrobath. Romali smo tudi na Ziljo. Šest nas je bilo, ki smo romali tudi na Marijo na Zilji. Življenje je bilo čisto preprosto. Prijateljici in brat so se šli kopat v Baško jezero. Teh fletnih doživljajev se rada spominjam. Nastalo je dobro prijateljstvo in je bil res lep in fleten čas. Svobodni smo bili, prvič po vojni, sem čutila svobodo. Prav je, da kaj doživiš, da življenje malo lažje jemlješ. Tedaj sem spoznala tudi mojega moža. Herman je bil učitelj v Selah, spoznala sva se pri pevskih vajah. 28. decembra 1953 sva se potem poročila. Herman se je kdaj pa kdaj hecal, da imava zaradi dneva nedolžnih otrok pet otrok. Imela sva dobro življenje, včasih dobro, včasih slabo, včasih fletno. Kot učitelj in politik je mož vedno imel dosti dela. Skrb sem vedno imela za moža in za otroke.

Vera mi je zelo pomagala. Brez vere ni življenja.

Medtem je bil glavni urednik Nedelje Jože Kopeinig, do leta 1981. Tedaj je za svojega naslednika kot glavnega urednika izbral prvega laika Hanzija Tomažiča. Kaj se je dogajalo v vašem življenju?

Marta Velik: Tedaj sem bila že pet let vdova. 1. avgusta 1976 je mož umrl. Dve dni pred mojim 50. rojstnim dnevom. Najmlajši sin Marijan je bil star šele 15 let, ko je umrl mož in oče, hčerki Majda in Eda sta študirali na Dunaju, septembra je še odšla Silvija. Hudo je bilo, ker je mož tako hitro in nepričakovano umrl. Šel je od doma in ga je zadela možganska kap. Šel je za vedno. Povedati ne morem, kako hudo je to bilo. Mislila sem, da mi bo raztrgalo srce. Imela sem otroke in niti na misel mi ni prišlo, da bi se še enkrat poročila. Časi niso bili vedo lahki. Dosti skrbi sem imela z otroki in s šolo.

Kaj vam je v tem času pomagalo?

Marta Velik: Vera mi je zelo pomagala. Brez vere ni življenja. To sem dobila od doma in še vedno molim in prosim Boga za pomoč. Verne duše mi zelo pomagajo. Še vedno. Duše so in jim zaupam. Vsak večer molim, da me zbudijo ob pravem času. Ne prosim za uro, temveč za pravi čas. Sveti angel varuh moj, po višji dobroti sem varovanec tvoj – to večkrat na dan molim.

Alexandra Praster

Kaj pa je skrivnost vaše starosti?

Moj recept je dobra volja in zjutraj štampej smoleja, brinjevca. Molim tudi za božjo milost in sem zelo hvaležna, da sem vedno dobre volje – to je zame gnada. Dolgo življenje je veliko prineslo, dobrega in slabega. Rada delam doma, v hiši in na vrtu in za društvo selskih upokojencev in za društvo SPD Herman Velik. Rada molim in pojem, celo rožam zapojem.

Kaj si želite za prihodnost?

Želim si, da bi se sovraštvo in škodoželjnost nehala. Upam, da ostanemo vsi zdravi in da imajo ljudje razumevanje drug do drugega. Za slovensko narodno skupnost pa želim sporazum. Sedaj živimo koroški Slovenci v zlati dobi, veliko smo pridobili. Vsak človek ima svojo pamet. To je človeška narava, da je vsak človek poseben in edinstven. Tako je življenje in to je dobro.

Marta Velik, rojena 3. avgusta 1926, ima 5 otrok, 4 vnukinje in 3 pravnuke.