Kadi Sturm je mežnarica pri podružnični cerkvi sv. Martina v Mokrijah v fari Št. Vid v Podjuni. »Kar morem, naredim,« pripoveduje. Zdaj je lažje, ko je upokojenka, prej je bilo težje, ko je bila cela kmetija, hlev in polje. Na kmetiji je imela veliko dela.

Kadej Sturm, kot kličejo priljubljeno mežnarico, prihaja iz Nagelč, njen dekliški priimek je Mochar. Poročila se je v Mokrije, na drugi konec fare. Svojega moža je spoznala, »ko je prijatelja vozil k mojemu bratu, da ga je učil saksofon, on je pa čakal nanj in je imel čas za mene.« Tako je bilo namenjeno. Že deveto leto je vdova, »nekega večera je prišel domov s polja, ulegel se je, zaspal in še zdaj spi. Pokopan je v Št. Primožu, ko grem v nedeljo k maši, grem potem še na pokopališče.«

Rada je mežnarica. Prejšnja mežnarica »Radarjeva mama je vedno šla v Tinje oktobra na srečanje za starejše in je prišla k meni s ključem od cerkve in s prošnjo, če lahko tisti teden skrbim za cerkev.« Ključ ji je ostal. Pri svojih 84-ih letih rada naredi, kolikor zmore. »Rojena sem leta 1939, v najbolj nesrečnih časih, ko se je začela vojska. Zdaj, ko imam več časa, se spominjam, kako so starši pripovedovali, koliko straha je bilo. Vsakokrat, ko so kaj slišali, so se bali, da je prišel tovornjak in jih bodo izselili. Spominjam se pomladi 1945, ko smo z atijem in mamo v gozdu napravljali drva, potem pa smo šli proti domu ... Nekaj brči, mama sedejo na štor, mene stisnejo na kolena, ati grejo po gozdu ... Po nekaj časa se vrne in reče, da lahko prideva, ker ni koga,« zelo zavzeto pripoveduje. Pa še enega dogodka se zelo spominja: »Ati mi je dal košček kruha, naj ga nesem vojaku, ki je lačen. Kako je bil hvaležen za tisti košček!«

Ima štiri otroke, štiri fante, najstarejši je umrl, ko je bil star komaj 52 let. To je bilo zanjo zelo težko. V veselje so ji vnukinje in vnuki, dvakrat je že prababica. K mežnarskemu delu spada tudi to, da turistkam in turistom razlaga o njihovi cerkvi, ki je vpisana tudi v razne turistične vodiče, saj imajo na stropu zelo stare in lepe kasete. Zelo rada bere, »najraje o zgodovini, ljubezenske zgodbe me še kot mlado dečvo niso zanimale.« Še eno delo rada opravlja, in sicer raznaša Nedeljo. »Dobre žene so tukaj, pomagajo mi pri mežnarskem delu,« je hvaležna. Dolga leta je bila pevka v cerkvenem zboru v Št. Primožu. »Vsa leta sem pela, začela sem s 15-imi leti, ko je bila v Št. Vidu birma. »Komaj se me je videlo pri pevkah in pevcih, jaz pa sem tako ponosno stala zraven škofa,« se nasmeje.

Velika noč je zanjo velik praznik. »Hvala Bogu, da je velika noč, da imamo kristjanke in kristjani tisto srečo, da imamo Vstalega Jezusa. Naša katoliška Cerkev ima veliko srečo, da imamo to jedro. Ob Jezusovem rojstvu imamo veselje, nato pride žalostni postni čas, velika noč pa je spet veselje. Eno z drugim se prepleta,« tako lepo pripoveduje o svojem doživljanju praznikov in življenja. Veseli se, da se za praznik zbere vsa njena družina.

Njeno ime, Kadi ali Kadej, izhaja iz imena Leokadija. »Ko sem kot mlada delala v turizmu v Salzkammergutu, je bilo tam veliko tujcev. Mladi fantje so me spraševali po imenu. Rekla sem, da imam takšno ime, ki ga moram vsakemu vsaj 3- ali 4-krat povedati, da me razume. Potem sem le povedala, da sem Leokadija in so mi dejali, da je to tipično švedsko-norveško ime. Rojena sem 10. decembra, Leokadija pa je bila v koledarju 9. decembra.«

Kadi Sturm zelo rada pripoveduje in je hvaležna. Zdaj ji gre tako dobro, da večkrat reče: »Bog, bodi zahvaljen za to lepo življenje.«