Z zahvalno sv. mašo v samostanski cerkvi v Dobrli vasi je Peter Grilliz iz Lovank obhajal 50. obletnico svojega življenja. Njegova pot je vse prej kot ravna, a sam pravi, da je zelo srečen.

Peter Grilliz je zelo empatičen človek in zna najti prave besede. Spominjam se, kako ganljivo in dostojno je vodil poslovilno molitveno uro. »Hvaležen sem za dar empatije. Če si sam doživel nekaj hudega, potem drugače gledaš na vse,« pripoveduje Peter Grilliz, za katerega ljudje večkrat povedo, da kdor ga pozna kot moderatorja in humorista, si skoraj ne more predstavljati, kako se zna vživeti tudi v težke situacije. »Z leti pride modrost, da večkrat pretehtaš, kaj je pomembno, bolj vidiš, kje so tvoje moči in talenti. Če se počutiš odgovornega za družbo, potem svoje talente že iz hvaležnosti do Boga rad deliš z drugimi in jim pomagaš.« Dodaja, da ob tem ne smeš izgubiti ponižnosti. »Če Bog noče, potem ni. In če Bog hoče, je lahko še taka kriza, pa se uredi.« To Peter Grilliz pripoveduje iz svojega življenja. Veliko krizo je imel, ko je bil star 22 let in si je njegov brat vzel življenje, tri tedne zatem pa je mama umrla nenadne smrti. V hiši je slišal tiktakati uro, tako sam je bil. »Takrat sem šel prvič v napad na Boga, sploh nisem več verjel, da obstaja, a prišel sem do spoznanja, da lahko stoodstotno zaupaš, da je vse, kar se ti pripeti v življenju, dolgoročno v načrtu, le mi tega ne vidimo, sploh pa ne v trenutku, ko se nam dogaja kaj slabega. Vsako srečanje je v načrtu, nobeno ni naključje.« Po izgubi brata in mame so prišli najprej boleči, potem pa ljubeči spomini. »Če ne bi sam tega doživel, ne bi znal sočustvovati.«

Dobil je potrdilo, da ni nič naključno. Leta 2005 je tudi sam začel misliti na konec življenja. »Bil sem še brez ›outinga‹ (javno razkritje istospolne usmerjenosti), bil sem na uglednem delovnem mestu, v javnosti poznan in si preprosto nisem znal predstavljati, kako bom živel naprej, ker nisem poznal nikogar, ki bi živel tako kot jaz, in si nisem mogel predstavljati, da bi družba to sprejela. Čuden strah, eksistenčni strah sem imel, a v bistvu gre samo za ljubezen. Rad me imej, jaz pa tebe. Takrat sem videl, kako so ljudje, ki so priznali svojo usmerjenost, v tistem času izgubili vse. Na srečo je danes že bolje. Tisto leto sem bil v stalnem pogovoru z Bogom in sem mu rekel: ›Pravijo, da si mi dal življenje. Jaz verjamem v to. Ti si mi dal to življenje in jaz si sam tega nisem izbral. Živim v skupnosti – tudi cerkveni – ki tega ne sprejema. Življenje ti vrnem, ne morem živeti s tem, da bom kaj prikrival, skrival.‹« Vedel je, kako je to, skoraj sedem let je imel prijateljico ...

V obupu je prosil Boga: »Pokaži mi človeka, ki bi želel živeti z mano.« Kmalu je nato na poslovnem izobraževanju spoznal Marka. Takrat je Peter Grilliz rekel: »Hvala, Bog. To pomeni, da naj živim.« V veselju se je še bolj posvetil kulturnemu in socialnemu angažmaju. »Poglej, kako gre sosedu. Komu lahko pomagaš?« Zaveda se, da ne dobi vsak tako jasnega znaka, kot ga je dobil sam. Podobno jasno znamenje je dobil, ko je menjal poklic in šel z banke delat v Avtohišo Igerc v Šmihelu. Včasih si misli, da je kot v filmu. Ob tem pomisli tudi na Sveto pismo, kjer piše: »Potrkajte in se vam bo odprlo.« Peter Grilliz se sprašuje: »Kolikokrat pa greš potrkat? Če ne boš poskusil, ne boš vedel. Če kdo pravi, da ni Boga, potem v svojem življenju živi čisto sam zase.«

V bistvu gre samo za ljubezen. Rad me imej, jaz pa tebe. (Peter Grilliz)

Kultura, vera in slovenščina so pomembni v Petrovem življenju. Oba z Markom sta aktivna v župniji – pojeta v cerkvenem zboru v Dobrli vasi in tudi v Moškem zboru Trta v Žitari vasi. V SPD Srce je podpredsednik in moderira prireditve. Na pomoč gre, kamorkoli ga pokličejo. Sodeluje v Ansamblu Rosa; pred dvajsetimi leti, točno na svoj 30. rojstni dan, je bil na prvem uradnem nastopu z njimi v Lovankah na gasilski veselici.

Življenje je pesem, pravi Peter Grilliz, ki je imel svoj zahvalni govor pri sv. maši sestavljen iz pesmi. »Zelo sem hvaležen, da sem pevec in da mi je Bog dal dar posluha in glasu.« Za prihodnost nima želja, da bi le ostalo tako, kot je. »Videl sem dovolj sveta, nahajam se v zanesljivi, prijetni in prijazni družbi, kar ni samoumevno. Imam dobre sosede, materialno nam ne manjka nič. Včasih je bilo drugače – bili smo zadnji berači na vasi, kot majhen otrok sem beračil za hrano, saj nismo imeli za nedeljsko kosilo.« Ko pa sedaj zjutraj vstane, si včasih misli, ali je to sploh res, tako lepo je.

Mateja Rihter