Cvetka Lipuš je pri založbi Beletrina izdala novo pesniško zbirko Odhajanje za začetnike. V spremni besedi je zapisano, da s svojo poetiko »dokazuje, da nas priročniki sicer lahko usmerijo v iskanje praktičnih rešitev, dejansko soočenje z izkušnjo odhoda pa ostaja v domeni poezije.« Doslej je izdala sedem pesniških zbirk in za svojo poezijo prejela mnogo nagrad.

V poglavjih Kako se skriti, Kako oditi, Poti, Kako potovati sam ter Kako zajeti luč spoznavamo raznovrstna, večplastna odhajanja« je zapisano v predstavitvi vaše pesniške zbirke. Kakšna odhajanja vse ste imeli v mislih?
Cvetka Lipuš: Tematika odhajanja me je sprva zanimala v kontekstu migracije. Ta tema je danes v političnih debatah, v medijih zelo prisotna. Vendar se nisem hotela posvečati političnim razsežnostnim ali družbenim posledicam migracije, temveč povsem osebni in čustveni izkušnji posameznika. To je bila iztočnica. Prvotna zasnova se je med delom spreminjala, poglabljala. Nekako samodejno se je razširila na različne odhode, zapustitve, na odhajanja vseh vrst, od dobesednih, kot so selitev, potovanja, do odhajanj v prenesenem pomenu. Osebe, predmeti ter kraji, različni pripovedovalci, strokovno bi bržda rekli lirski subjekti, se v tem besedilu spoprijemajo – deloma tudi ironično – z raznimi odhodi in zapustitvami. Naslov zbirke »Odhajanje za začetnike« zajema lok vseh petih poglavij.

Vaša osnovna zamisel za zbirko je bila napisati priročnik »za razna odhajanja.« Zakaj vas je mikalo preoblikovati popularni žanr priročnikov povsem po svoje, za drugo zvrst besedila – za poezijo?
Cvetka Lipuš: Poezija, vsaj tako se mi zdi, se v javnosti pojavlja predvsem ob kakšnih dramatičnih ali posebnih dogodkih. Razen peščice navdušencev za poezijo večina bralk in bralcev raje sega po drugih knjigah. Vsaj glede števila prodanih knjig priročniki štejejo med bestselerje, pesniške zbirke pa se na seznamih prodanih knjig niti ne pojavljalo. Vendar marsikdo v posebnih življenjskih okoliščinah nenadoma odkrije poezijo. Nepričakovano zanimanje za poezijo sem na primer doživela v ZDA po terorističnem napadu 11. septembra 2001. V situaciji, ko politične razlage, analize in komentarji znanstvenikov ter izvedencev niso mogli zapolniti nastale vrzeli, so prirejali javna branja poezije. Pesniški jezik kot most do spoznanj, ki se še niso ubesedile. Pesnice in pesnike so vabili v televizijske in radijske oddaje pričakujoč magične besede za lajšanje bolečin ranjenega naroda. Seveda je to zanimanje spet poniknilo, medtem ko so priročniki za samopomoč vse bolj popularni. »Odhajanje za začetnike« je namig na ta žanr. Vendar poezija ne nudi samo zatočišča, marveč postavlja nova vprašanja, podira ustaljeno dojemanje sveta. V pesništvu so besede zunaj svojih običajnih funkcij. Branje poezije do neke mere zahteva in omogoča bralki in bralcu, da se udeleži pri ustvarjanju pesmi, saj pri branju besedilo podoživi. V neizpovedano, v nakazano, vnaša svoj bit.

V vaših pesmih je subtilna mešanica bivanjskih vprašanj in vsakodnevnih dogodkov. Oboje vas spodbuja k pisanju. Kaj pa je za vas največji navdih, ki pričara slutnjo pesmi?
Cvetka Lipuš: Pisanje poezije je povezano z vsakodnevnim življenjem, je del dnevne rutine in vseskozi prisotno. Ne nastaja v nekem magičnem, odmaknjenem prostoru in času. Morda si namenoma natrpamo vsakdan z obveznostmi in dejavnostmi, tako da se ne sprašujemo po smislu svojega početja, temveč drsimo skorajda samodejno skozi čas na drsalkah dnevne rutine. V tej razpetosti med trivialnim in medzvezdnim mi občasno uspe kakšen trenutek, misel ali zgodbo zgostiti, ubesediti v pesem. Besedilo nastaja v prepletanju več jezikov, v palimpsestni pisavi, skozi katero presevajo razne dediščine. Občasno je iztočnica za pesem kakšna rečenica, morda samo presenetljiva beseda ali zvočna podoba besede. Ni nujno, da je osnutek, prva iztočnica za nastajajočo pesem v tem jeziku. Svoj pesniški jezik kujem, oblikujem tudi na nakovalu drugih dveh, na angleščini in nemščini. Prehajam med različnimi jezikovnimi registri; primerjam, zavračam ter spreminjam, praviloma je kar nekaj verzij do končnega rokopisa.

Vaša pesem Litanije navadnih obljub se pričenja z verzom: »Vse se začne, ko namesto ne rečeš da.« Kako je bilo, ko ste prvič rekli »da« pesmi? Je to zavestna odločitev, da pišete pesmi samo v slovenščini? Bi lahko poezijo sploh pisali v kakšnem drugem jeziku?
Cvetka Lipuš: Poezijo sem začela pisati v gimnazijskih letih. Sprva za glasilo, ki smo ga izdajali dijaki na celovški gimnaziji za Slovence. Od teh prvih poizkusov je minilo že nekaj desetletji. Ne vem več, ali sem začela redno pisati, ker smo potrebovali prispevke, bolj sem sodelovala, ker sem pisala pesmi. Najbrž bo držalo oboje. Lirika me je pritegnila, ker ni popis sveta in družbenih odnosov, ni zvesta zunanjemu svetu, temveč ima povsem svoje zakonitosti. Verjetno mi je že tedaj ustrezala kratka, zgoščena oblika pisanja. Navsezadnje je ta oblika zelo primerna zdajšnjemu času. Na spletnih družbenih omrežjih se je treba sporazumevati s kratkimi sporočili in marsikdo se bolj stežka posveti daljšemu besedilu. Seveda ne vem, kako kaže pesmi, ki se ne razbere v eni sekundi ali dveh, in morda terja vnovično branje. Ko sem začela objavljati poezijo, so na Koroškem avtorice in avtorji slovenske manjšine z redkimi izjemami pisali v slovenščini. V zadnjih letih se je to spremenilo. Pišem v slovenščini, vendar to ni bila zavestna, programatična odločitev, temveč povsem samodejna, samoumevna. Odločitev za jezik je hkrati intimna, ter, nehote ali hote, politična. Pišem v jeziku, ki mi je emocionalno najbližji, vendar je v glavnem notranji, povsem osebni jezik, kajti svoj vsakdan živim v drugih. Pesmi so skorajda notranji monologi, ker se svet okrog mene in tudi z mano pogovarja v drugem jeziku. Pisanje v slovenščini se, ne glede na vsebino napisanega, v Avstriji ne dojema politično neopredeljeno.

Eden izmed vaših verzov iz zbirke Odhajanje za začetnike je: »Malo naprej prihodnost, pozlačena od pričakovanj.« Že kar nekaj časa ne živite več na Koroškem, dolga leta ste bivali v Ameriki, sedaj imate svoj dom v Salzburgu. Kako od daleč vidite Koroško in kakšno prihodnost ji želite?
Cvetka Lipuš: Moje doživljanje Koroške se je čez leta spremenilo. Koroško sem dolga leta predvsem zaznavala kot dokaj nacionalno, samozadostno in nazadnjaško deželo in deloma se mi to še vedno dozdeva. Vendar moj odnos do slovenske manjšine je medtem skorajda zaščitniški. Šele v ameriškem okolju, kjer se veliko piše in govori o holokavstu in njegovih posledicah, o travmatizaciji preživelih žrtev nasilja, sem lahko poimenovala svojo davno slutnjo o odraščanju v tem okolju. Žrtve nacističnega nasilja so na Koroškem nastradale dvakrat, kajti po vojni je bilo treba dobesedno požreti žalost ter krivico in živeti bolj ali manj ob boku storilca. Šele desetletja kasneje se je Avstrija prvič javno opravičila žrtvam nacističnih grozot. Zavedajoč se teh zgodovinskih ozadij – poleg slabega gospodarjenja mogočnežev bivših vlad – ni preveč presenetljivo, da na Koroškem v primerjavi z ostalimi avstrijskimi deželami prevladujeta odseljevanje, gospodarski zastoj. Pri svojih obiskih na južnem Koroškem se mi vedno bolj dozdeva, da sem del izginjajočega plemena. Generacija, ki jo je zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne, počasi odhaja. Seveda odrašča nova, naraščaj moje generacije, a njihova zavezanost jeziku je razrahljana. V mojem otroštvu je bila slovenščina pogovorni jezik v okoliških krajih, kjer sem odraščala. Zdaj mi sorodniki, znanci povedo, podobno turističnim vodičem, v kateri ustanovi, trgovini, v kateri gostilni se še lahko spregovori slovensko. Kakšna bo prihodnost te regije, res ne bi znala povedati. Seveda upam, da ji bo uspelo pospešiti ekonomski razvoj in s tem posledično tudi omogočiti obema narodoma potrebna sredstva za umetnost in kulturo.

Mateja Rihter