Katoliško žensko gibanje je vabilo v soboto, 21. marca v Celovec na Postno srečanje žena. Ženske je nagovorila mlada alpinistka in fotografinja Alenka Klinar s svojo zgodbo, ki jo je napisala v knjigi »Po vrbi do svetlobe«. To je knjiga, ki pripoveduje tudi o hudi nesreči v Dolomitih, kjer si je zlomila dva gležnja, in kakšna je bila njena pot okrevanja. V naslednjem prispevku pa je Alenka Klinar opisala, kako je doživela to srečanje z ženskami.

V petek zvečer se pripravljam na sobotno srečanje in hitro zaznam, kako zelo se veselim naslednjega dneva in predvsem druženja z ženskami — takimi, ki so verjetno že kaj doživele in preživele. Pripravim vse potrebno, izberem obleko in čevlje. Zelo me veseli, da se za ta dogodek lahko uredim. Prav tako ugotovim, da že zelo dolgo časa načrtujem izlet v Celovec — saj poznamo rek: človek obrača, Bog obrne. Vse je očitno točno tako, kot mora biti.

Ko prispem v Celovec, me lepo sprejme Frančiška, referentka Katoliškega ženskega gibanja pri Katoliški akciji krške škofije. Pred kratkim sem poslušala oddajo, na kateri je predstavila tudi svoje delo, in res sem bila navdušena nad tem, kakšno delo opravlja. Vloga ženske je izredno pomembna, zagotovo tudi v Cerkvi, in veseli me, da se razvija tudi v tej smeri. S Frančiško pripraviva še zadnje tehnične podrobnosti in na kakršnakoli pričakovanja o dnevu preprosto pozabim. Udeleženke počasi prihajajo in stolov je celo premalo, zato jih dodamo še nekaj. Počaščena sem.

Dan začnemo s sveto mašo v kapeli in v mislih imam namero, da se dan dobro razvije. Že pričetek maše nas zapelje na začrtano smer — duhovnik govori o temi in svetlobi. Kako lepo se to poveže z mojo knjigo, ki jo bom tudi danes predstavila, ter seveda z vsemi mojimi razmišljanji in temami, o katerih želim govoriti ta dan. Hkrati se to sovpada s postnim časom.

Po sveti maši se zberemo v dvorani. Odločila sem se, da v prvem delu srečanja predstavim svojo zgodbo — od otroštva dalje, pa vse do prvih preplezanih smeri, odločitve, da grem na alpinistično odpravo, priprav nanjo in usodnega dne v Dolomitih, ki je za vedno spremenil moje življenje, moje poglede nanj in zamajal do takrat postavljene temelje, ki morda niso bili tako trdni, kot sem mislila. Ob fotografijah, ki so si jih udeleženke lahko ogledale, sem predstavila alpinizem in življenje, ki se je odvijalo po nesreči — mesece stisk, fizičnih bolečin in notranjih, nevidnih dušnih krvavitev.

Čas hitro mine, in kljub temu, da se ne štejem za preveč dobro govorko, saj raje pišem kot govorim, svojo pripoved razpotegnem v debelo uro (če ne še dlje). Vzamemo si nekaj odmora za čaj, kavo in dobrote. Le kaj bi bili brez teh drobnih pozornosti! Za mizo klepetam z duhovnikom in udeleženkami, in ena izmed njih me nagovori z besedami, ki se dotaknejo moje duše: »Vse se je moralo tako zgoditi in ti si točno takšna, kot moraš biti.« V trenutku začutim solze v očeh. Kako lepo je, ko te drugi začutijo v tvoji pravi energiji! Ravno zato je pomembno, da se ženske družimo in udeležujemo takšnih in podobnih dogodkov — da se začutimo med seboj, spoznamo, da smo lahko ena drugi podpora in vzor.

Drugi del srečanja je, tako kot drugi del moje knjige Svetloba, posvečen temam, ki se jih dotikam tudi v knjigi: družinsko življenje, odnosi, moj odnos do športa in plezanja, prihodnost, travme, tudi Božja odsotnost in prisotnost. Za zaključek naredimo še nekaj fotografij in se s stiskom rok poslovimo.

Vesela in hvaležna sem, da sem bila lahko del tega dogodka, še posebej zato, ker me je močno nagovoril kot žensko. Še nikoli prej se v tej vlogi nisem počutila tako močna in opolnomočena, hkrati pa sem s svojim pričevanjem želela pokazati, da so poti življenja raznolike — včasih strmo vzpenjajoče se in ko že misliš, da smo na vrhu, pademo nazaj v dolino. A kar je najbolj pomembno, je, da nikoli ne odnehamo, prosimo za pomoč drugih in se priporočamo tudi v molitvi. Hvala vsem, ki ste prispevali k temu, da je bilo moje srce po koncu druženja polno.

Alenka Klinar