Milijone tonov je igral na neštetih instrumentih. Dolge ure je presedel na občinskih sejah v zavzetosti za sožitje v občini in deželi, vodil je Slovensko glasbeno šolo. V središču svojega dela je vedno imel vse generacije slovenske narodne skupnosti – od otrok v vrtcu pa do maturantk in maturantov na Slovenski gimnaziji, kjer je 33 let poučeval glasbo in pred šolskim zborom stal kot dirigent. S koncem letošnjega šolskega leta se je na Slovenski gimnaziji kot profesor upokojil. Na akademiji maja je spregovoril zbranim, ob prejemu Volbankove nagrade.

Da sem študiral glasbo in se nato vrnil kot profesor na Slovensko gimnazijo, se moram zahvaliti profesorju glasbe Jožku Kovačiču. A pogled želim usmeriti še nekoliko dlje v preteklost. Sem potomec družine, ki je izgubila osem članov. Moja mama je s petimi leti ostala sama in je preživela pri tujih ljudeh. Ni imela več ne mame ne očeta, ne tete ne stricev, samo en bratranec se je vrnil iz vojne, pa še ta je umrl.

Ko se je poročila, sta si mama in oče v Borovljah ustvarila dom in me poslala v Slovensko gimnazijo. To je bilo leta 1970 zelo problematično in sam sploh nisem hotel obiskovati Slovenske gimnazije, ker sem bil edini iz Borovelj, ki se je moral popoldne voziti v šolo. Na začetku sem zelo trpel. Nisem imel prijateljev, zvečer, sem v avtobusu poslušal psovke: čuš, pa fašvind … Leta 1975 smo doživeli vsi velik čudež, preselili smo se v nove prostore. To je bilo zame odrešenje. Tu v novih prostorih, v katere smo se preselili pred 50-imi leti, sem maturiral in sem to, kar sem, tudi zaradi te šole.

Zame je to bila naloga, da moram enostavno tudi zaradi njih, ki niso imeli priložnosti, nekaj ustvariti.

Moji predniki niso imeli priložnosti, razvijali talente kot gimnazijci, nekaterim je vojna končala življenje. Zame je to bila naloga, da moram enostavno tudi zaradi njih, ki niso imeli priložnosti, nekaj ustvariti. Deloval sem v dveh ustanovah, ki sta zelo zelo pomembni za obstoj slovenske narodne skupnosti. 27 let sem lahko bil ravnatelj Slovenske glasbene šole in 33 let sem smel poučevati na Slovenski gimnaziji. To mi bo ostalo. Na to sem ponosen. Vse mlade pozivam: Bodite zvesti naši kulturi! Mi živimo v dveh kulturah, v dveh jezikih in to je vrednota, ki se je ne da preceniti. Nekaj je jasno, brez dela ne gre. To se pravi: talent je eno, delo je drugo. Če pomislimo na našo ravnateljico, koliko tisoč kilometrov je pretekla, da je osvojila več avstrijskih prvih nagrad v lahki atletiki, potem lahko tudi zase rečem, da sem igral veliko milijonov tonov v svojem življenju. Igrati sem začel s štirimi leti in to igranje sem skušal dajati naprej. Če mi je to uspelo, je lepo, in če je uspelo, ima to opraviti z zavzetim delom, nadgradnjo talenta. Hvala vsem pevkam in pevcem v zborih nekdaj in danes. Tudi na ta način smo pokazali pomembnost in vrednost Slovenske gimnazije. In še nekaj: vedno mora v ospredju biti skupnost in skupno hotenje. Vsak zbor je lepa prispodoba za to.