Petnajst let je minilo, odkar je napisala zadnje daljše besedilo. To je bilo še v gimnaziji. Že takrat je sodelovala pri raz-nih natečajih in vedela, da dobro piše. Pred nekaj meseci je spet začela pisati. Napisala je zgodbo in jo oddala za literarni natečaj občine Pliberk. Nekaj tednov zatem se je znašla v Muzeju Wernerja Berga med njegovimi slikami in v prvi vrsti. Mirjam Malej iz Drveše vasi je pri natečaju osvojila prvo mesto v prozi v nemškem jeziku in na takšen izid niti malo ni pomislila. 

S svojim sodelovanjem pri literarnem natečaju je hotela samo malo preveriti, »kje da sem s svojim pisanjem«. Medtem je Mirjam Malej v Muzeju Wernerja Berga nastopila že drugič na literarnem branju. Počasi se bo tudi otresla občutka, »da je svet literature zame tuj svet«. V gimnaziji je pisala tako v slovenščini kakor tudi v nemščini. Toda največ knjig, ki jih je v svojem življenju prebrala, je bilo v nemščini in priznati je morala, da se lažje izraža v nemškem jeziku. Tudi o pisanju lirike ni nikoli razmišljala, »ker mi lirika ponuja premalo besed za to, kar želim napisati«. Besedilo, s katerim je zmagala, je zelo zgoščeno in ima tudi nekaj potez lirike. V utemeljitvi je zapisano: »Vsaka beseda je na pravem mestu, nobene ni mogoče izpustiti.«

Zgodba, s katero je bila nagrajena na natečaju, je zgodba iz srede živ-ljenja. Vsakdanja zgodba je, vendar zelo redka v žarometu literature. Gre za zgodbo žene, stare nekaj čez 60 let, ki jo je prizadela možganska kap. Zgodba se dogaja v domu za ostarele. V pripovedovanje sta udeležena še njen sin, ki se sprašuje, ali je bila odločitev prava, dati mamo v dom, in negovalka. V tej zgodbi se ne dogajajo veliki čudeži. Mirjam Malej pripoveduje o težkem življenjskem položaju in vsakdanjiku. 

Mirjam Malej je po maturi želela študirati germanistiko. A ker se je tedaj govorilo o tem, da kot učiteljica ne bo imela dela, se je odločila drugače. V svojem prostem času je igrala odbojko in tenis. Tu je opazovala delo terapevtov in takrat ji je postalo jasno, »to bi bila lahko moja pot«. Danes je fizioterapevtka in literarno besedilo, s katerim je zmagala, je del njenega poklicnega vsakdanjika in tudi govori o tem, kaj je zanjo pri tem delu pomembno. 

Žena, ki so jo v pripeljali v dom za ostarele, zaradi možganske kapi ne more govoriti. Mirjam Malej pozna te situacije v domovih za ostarele in dobro pozna dejanske prizore, ki se odigravajo tam in tudi doma med člani družine, kjer je potrebna oskrba 24 ur na dan. Zato zelo točno ve, kaj pri tej oskrbi najbolj manjka. To je čas. Predvsem čas za celosten pogled na človeka: Kakšen je izraz na obrazu, kaj želi povedati? Vprašanje je tudi, kako delamo z ljudmi. »Včasih se ljudje čudijo, kako nam fizioterapevtom uspe, da ljudje spet začnejo hoditi. Mi fizioterapevti imamo poseben luksuz, ker imamo malo več časa kot zdravniki.«

Mirjam Malej doživlja zadnji dve leti svet okrog sebe tudi z vidika mamice. Hčerka Ella Marie ji odpira nove poglede, čeprav »sem včasih na meji svojih organizacijskih sposobnosti med mamico in fizioterapevtko«. Tudi veliko bolje razume mamice, saj sedaj ve, »če imaš otroka, je vse mogoče«. Pri svoji hčerki tudi opaža, kaj telo vse samo zmore. »Opazujem ta njen razvoj, ki je vsak dan drugačen.« Ve pa tudi, da to ni pri vseh otrocih tako. Nekaterim je treba pomagati. Zato se je odločila za izobrazbo osteopatije za otroke, »da bom lahko pomagala odprav-ljati blokade v tkivu in omogočiti že najmlajšim boljši začetek v življenje«. 

Nekaj je za Mirjam Malej po tej literarni nagradi jasno. Ko bo spet kakšna tema dozorela, si bo vzela čas in zapisala. Zdaj, ko je hčerka Ella Marie stara dve leti, opaža, da preostaja tudi več časa za takšno delo. Morda pa bo najprej v središču kakšna otroška tema, »saj je sedaj napočil čas, ko bom morala pripovedovati pravljice in si bom morda za hčerko kakšno izmislila«.

Vincenc Gotthardt