Delo na geriatriji je vedno polno izzivov, a popolno zaprtje javnega življenja je vse še otežilo. Če so prvi lockdown dobro prestali, se je sredi novembra situacija naenkrat zelo zaostrila. Pogovarjali smo se z zdravnico na geriatriji v Celovcu Emico Wutte.

Geriatrija v Celovcu je razdeljena na akutne oddelke in oddelke, ki so podobni domovom za ostarele. Tam ostanejo ljudje do konca. Teh ni mogoče odpustiti domov, nimajo alternative. Na enem oddelku je težišče demenca, na enem so vegetativni oziroma apalični pacienti. Povsod tam, kjer zaradi kognitivne situacije ni bilo mogoče, da se držijo higienskih predpisov, se je virus zelo hitro širil. Na geriatriji dobro vedo, da je smrt del življenja, »a najtežji v tej situaciji so bili pogoji, pod katerimi so ljudje umirali. Navajeni smo, da spremljamo umirajoče, da so lahko sorodniki tukaj, da je tukaj družina, da spremljamo cel proces, to naenkrat ni bilo mogoče. Od enega dneva do drugega smo morali obleči zaščitna oblačila, ne samo maske, temveč tudi vizir, plašč, rokavice. Pacienti nas niso spoznali, niso nas razumeli, ker deloma slabo slišijo in so nam prej brali iz ustnic …« Tako o situaciji, ki je bila za vse katastrofa, pripoveduje Emica Wutte.

Po delu v deželni bolnišnici in v privatni kliniki Maria Hilf se je zelo zavestno odločila za geriatrijo, »za paciente, ki nimajo več lobijev.« Tudi med študijem je delala z ljudmi s posebnimi potrebami. Prej si nihče ni mogel predstavljati kaj takega: kako spremljati umirajočega brez dotika, tudi zakrament bolniškega maziljenja je bil podeljen z rokavicami. Trenutno, hvala Bogu, nimajo aktivnih primerov virusa, a se zavedajo, da se to vsak čas lahko spremeni, zato veliko pozornost posvečajo preventivnim ukrepom. Obiski lahko spet pridejo, če imajo negativni test.

Ob pripovedovanju, ki gre do srca, se sprašujem, kako so zdravnice in zdravniki ter drugo osebje to sploh zmogli. »Mi smo trenirani na krize. Med krizno situacijo funkcioniramo, med tem ne misliš veliko in je tudi dobro tako, ker drugače ne bi zmogel. Po tem, ko se je poleglo, smo imeli možnost za supervizijo.« Spomnili so se umrlih pacientk in pacientov, saj so rituali poslavljanja zelo pomembni. Veliko pove podatek, da so imeli v dveh mesecih toliko umrlih kot prej v dveh letih skupaj.

O odločitvi ustavnega sodišča glede pomoči pri umiranju se trenutno ne govori veliko. Parlament ima eno leto časa, da določi zakonske okvire. Na geriatriji opaža, da imajo nekateri pacienti prej jasno določeno, kaj hočejo in česa nočejo, a potem velikokrat spremenijo mnenje. Na primer pacient, ki je vedno dejal, da ne želi sonde za umetno hrano. Sedaj, ko vidi druge paciente, ki to imajo, pa pravi: Zakaj pa pravzaprav ne? Opaža, da lahko ljudje tudi s tem dobro živijo. »Ljudje smo koncipirani na preživetje. Po navadi je tako, da se oprimeš vsake rešilne bilke.« Imajo pa tudi veliko pacientov, ki rečejo: Če bi danes umrl, bi bilo tudi v redu, imel sem dolgo življenje ...

Vsaka zgodba je individualna, pripoveduje Emica Wutte. Na svojem oddelku ima tudi mlade paciente. Najmlajša je stara šele 24 let, je na respiratorju, doma ne more biti, v stanovanjih ali ustanovah je ne vzamejo, ker nimajo medicinskega osebja. Hudo je, če imajo majhne otroke. Zdravniki spremljajo celo družino in jim nudijo oporo.

Emica Wutte je doma iz Male vasi, odraščala je v kmečki družini s petimi otroki. Obiskovala je Slovensko gimnazijo, nato je študirala medicino na Dunaju. Zdravstveni sistem ji ne ugaja vedno, saj je vedno več »aparativne medicine« in vedno manj časa za paciente. Med drugim je bil to eden od vzrokov, da se je odločila za geriatrijo. Skupaj z Jožetom Andolškom pa je obiskala tudi Etiopijo.

Moč v življenju dobiva iz zasidranosti v veri. »Vsak dan zavestno pomislim, za kaj sem hvaležna, vsak dan si poiščem kaj lepega: delo na vrtu, oskrba živali, imamo tri ovčke, kokoške, račke, mačke … Pomembno je, da vsak pazi nase in da vsi pazimo drug na drugega. Stoodstotno si lahko za pacienta tukaj samo, če si zasidran in če si uravnotežen.« Pozitivno se ji zdi, da smo sedaj ovrednotili svoje stike. Videlo se je, da površinski odnosi niso pravi. Vsak se je lahko vprašal, kaj je zares pomembno. Človek je socialno bitje, potrebuje odnose. Tudi njen 10-letni sin, ki obiskuje Slovensko gimnazijo, se je veselil, da lahko gre spet v šolo. Emica Wutte pravi: »Znanje lahko nadoknadiš, socialno učenje pa je mogoče samo v skupini.«

Mateja Rihter