Visok življenjski jubilej, 80-letnico življenja, je na začetku junija obhajala Bernarda Srienz iz Večne vasi.

Ko so bili 15. aprila izgnani, je bila mama Bernarde Srienz visoko noseča, rodila je 7. junija 1942. Imela je že tri otroke, stara je bila čez 40 let, potem pa so jih še izselili – zanjo je bil to zelo težek čas. Bica se je trudila, da bi otroke obdržali doma, a niso dovolili. Bernarda Srienz pokaže družinsko fotografijo, na njej sta mama in oče, 14-letni brat Hinko, 10-letna sestra Cvetka, 2-letni brat Štefan in Bernarda kot dojenček. Mamo so odpeljali iz taborišča v Hesselbergu v bolnišnico v Wassertrüdingen. Ker je bil takrat ravno letalski napad, so jo med porodom pustili samo ležati v porodni sobi in so vsi zbežali v klet. V Hesselberg je bila izgnana tudi Stickrova družina, sedaj pa je Peter Sticker župnik v Globasnici. Njegova mama je bila namesto botre, ki je bila na Koroškem, v izseljeništvu botra Bernardi pri sv. krstu. V Hesselbergu so vsi pazili nanjo, veliko se je jokala, deportiranci so zbrali denar, da so ji lahko kupili voziček. Njen oče je bil tesar, zato so ga potrebovali na Koroškem za grajenje barak. Tako je vsa družina po par mesecih smela nazaj še istega leta. Bernarda je bila zelo slaba. Ko so se peljali domov, so mislili, da je že umrla, saj je bila čisto mrzla. Dojenčka so mami na vlaku hoteli vzeti, a je rekla, da še živi, čeprav tudi sama ni bila več prepričana o tem. Sreča je bila, da je v Celovcu v Št. Rupertu stanovala očetova sestra in je lahko hitro pomagala, da so jo pogreli in je preživela. »Dolgo nismo govorili o tem, starši so morali naprej živeti, delati,« pripoveduje Bernarda Srienz. Kaj več ji je povedala sestra, ki je 10 let starejša od nje in sta še sedaj zelo navezani.

V šolo je Bernarda Srienz hodila v Globasnico, potem je v Št. Rupertu obiskovala gospodinjsko šolo in nato delala tečaje za otroško vzgojiteljico. Bila je vzgojiteljica v Steinfeldu, Pliberku, Dobrli vasi in Globasnici, kjer je bila dolga leta tudi vodja.

Najprej je bil vrtec samo čez poletje za kmete, ki so imeli takrat največ dela, čez zimo je bilo zaprto. Prvi vrtec je bil v farovžu, potem v stari ljudski šoli, nato so zgradili nov vrtec in sedaj je v stari ljudski šoli muzej. Voditeljica vrtca je bila do svojega pokoja, tako da so že otroci od otrok so hodili k njej v vrtec. Svoje delo in otroke je imela zelo rada, klicali so jo »teta Nadi«. Tudi sama si je ustvarila družino. Po poroki v Žrelcu, kjer je bil župnik njen bratranec Franc Božič, sta si z možem ustvarila dom pri njej v Večni vasi in dobila sta hčerko Mirjam. V hiši pa je bilo tudi vedno veliko nečakinj in nečakov.

Prvič je dala ton, ko je bila stara 16 let, v Globasnici je prevzela je zbor, ko se je šele učila orglati, pred njo je bil vodja Janez Petjak. Cerkveni zbor v župniji Globasnica je vodila 50 let. V Večni vasi, ki spada v župnijo Šmihel, pa je zbor vodila več kot 50 let, do leta 2014, ko ga je prevzela njena hčerka Mirjam Polzer-Srienz. Še vedno pa poje na koru. Včasih je pela kot solistka z instrumentalno spremljavo čela in klavirja. V obeh cerkvah je bila tudi gonilna sila za nabavo orgel. Vedno imela v zborih veliko mladih pevk in pevcev. Ko so ji sedaj hodili čestitat za 80-letnico sosedi, sorodniki, pevke in pevci se ji je ena izmed pevk posebej zahvalila: kot nemško govoreča se je poročila iz Zgornje Koroške, Bernarda jo je povabila na kor, jo sprejela in ji zaupala, tako se je počutila od vsega začetka sprejeta in dobrodošla.

Veliko veselje za Bernardo Srienz je družina hčerke Mirjam, tudi vnukinje Nadja, Anna in Sara rade prepevajo. Nasmehne se, ko se pogovarjamo o njih. Najbolj pa se nasmeji ob vprašanju, kako je spoznala svojega moža, zdaj žal že pokojnega. Doma je bil z Bistrice, hitro je že imel avto in je rad prišel po njo, ko je delala še v vrtcu v Pliberku. Tako sta lepo vozila skozi življenje. Življenje ji je bilo podarjeno v času težkih preizkušenj. Po Božji volji je preživela in nato s svojimi talenti olepšala življenja mnogih.

Mateja Rihter