Rajža iz Št. Jakoba v Bolgarijo

Čudovita narava, bogata kultura in zgodovina Bolgarije sta spremljali rajžo iz fare Št. Jakob in okolice. Veliko je bilo doživetij, eno najlepših je bilo srečanje s 98-letno materjo Krassimire Dimove.

Bolgarija je od leta 2007 članica Evropske unije, ima pa še svojo denarno enoto – bolgarski lev. Ko smo se pogovarjali z ljudmi, so rekli, da se bojijo prevzema evra, saj bi se potem življenje še bolj podražilo. Na »rajži«, ki sta jo organizirala Krassimira Dimova in Jurij Buch, je 40 potnic in potnikov videlo veliko lepega, pa tudi težkega. Če so mesta in turistična naselja zelo polna življenja, je na podeželju drugače, tam se mnogi izseljujejo. Vodič Plamen Lazarov je veliko pripovedoval o bridki zgodovini, Krassimira Dimova je k temu dodala svoje zgodbe. Avtobusno podjetje Stefaner je prevozilo kar štiri tisoč kilometrov. Hvala Bogu vse po sreči.

Župnije Št. Jakob v Rožu, Šmiklavž in Pečnica že 27 let pomagajo kraju Aprilci v Bolgariji, to je rojstni kraj Krassimire Dimove. Kraj v goratem Balkanu ni ostal pozabljen. Tam je nastal dom za ostarele. Toni Reichmann je naredil načrt za dnevni center za odrasle s posebnimi potrebami, tudi to smo si ogledali. Pripravili so nam zelo prisrčen sprejem – s pesmijo, kruhom in začimbami. Aprilci so gorski kraj, kjer so hiše raztresene in s projektom »Ti nisi sam« obiskujejo ostarele in jim prinašajo hrano, zdravila, drva. Če je treba, jih peljejo k zdravniku. A človek ne živi samo od kruha, zato s projektom podpirajo tudi kulturno življenje: pozdravil nas je pihalni orkester otrok, zapel je ženski zbor. Folklorna skupina je žene spodbudila, da spet naredijo nekaj zase.

V glavnem mestu Sofija je Krassimira Dimova pripravila presenečenje, nastop treh vrhunskih pevk, oblečenih v tradicionalne narodne noše Bolgarije, ki se razlikujejo od pokrajine do pokrajine. Ko so bili pod Turki, v javnosti niso bile dovoljene barve, zato so bili doma toliko bolj pisani. Poseben je bil tudi obisk jame, imenovane »Božje oči«, skupna pesem je tam lepo zazvenela. Veliko Tarnovo je bilo nekdanje glavno mesto Bolgarije z bogato zgodovino in arhitekturo. V vasici Arbanassi je cerkev Jezusovega rojstva s stenskimi poslikavami, ki so nastale med letoma 1597 in 1681. Imenitne poslikave so tudi v samostanu na skali. Mesto Ruse je imenovano »mali Dunaj«, če smo pogledali čez Donavo, pa smo videli že Romunijo. Trakijsko grobišče »Sveschtari« je pod zemljo in spada pod Unescovo svetovno kulturno dediščino. Manjkal ni niti ogled največje mošeje Bolgarije – mošeje Tombul. Jezdec iz Madare je poseben zaradi tega, ker je vklesan v skalo. Nekaj dni smo preživeli tudi v Varni, mestu ob Črnem morju. V arheološkem muzeju v Varni je na ogled najstarejše zlato. Občudovanja vreden je botanični vrt v kraju Balchik, kjer je imela romunska kraljica Marija svojo poletno rezidenco. Eden od ciljev je bilo pristaniško mesto Nesebar, kjer je posebej očarala cerkev sv. Stefana.

Vrtnice in sivka sta tipična produkta za Bolgarijo. Iz vrtnic delajo kozmetične proizvode, eterična olja, tudi marmelade. Na poti smo videli veliko sončnic, Bolgarija pa bo ostala v spominu tudi po čudovitih ikonah v ortodoksnih cerkvah. V samostanu Bachkovo so bile na ogled lepe freske v reflektoriju. Samostan Rila je osrednje romarsko središče Bolgarije, tam smo naredili skupinsko fotografijo in oči so se naužile lepot. Mesto Plovdiv je bilo leta 2019 evropska prestolnica kulture, iz tega leta je nova stavba, kjer so razstavljeni mozaiki in drugi ostanki bazilike.

Tipične bolgarske jedi so spremljale celo potovanje, ob njih pa tipični bogarski plesi in celo hoja po žerjavici. Dekan Jurij Buch je ob koncu povedal, da je življenje ravno zaradi tega tako pestro, ker smo si različni med seboj. Ves čas potovanja je bila z nami tudi Anna Dimova.

Vodič Plamen je za Bolgarke in Bolgare dejal, da imajo »veliko problemov sami s sabo in z drugimi, ampak v bolgarski duši je veliko sonca in svetlega.« Mnogo sonca in svetlega smo doživeli tudi na 10-dnevni rajži. Hvala – blagodarja!

Mateja Rihter