Dežela Koroška je podelila kulturne nagrade za leto 2021 in opozorila na ustvarjalno moč umetnosti v deželi. Deželni glavar Peter Kaiser je na podelitvi podčrtal, da je vsakoletna podelitev kulturnih nagrad lepa vizitka pestrosti kulture in umetniškega ustvarjanja dežele Koroške. Del te vizitke so tudi nagrajenke Zorka L-Weiss (počastitvena nagrada), Elena Messner (pospeševalna nagrada za literaturo) in Melina Reichmann (pospeševalna nagrada za ljudsko kulturo). Natančneje smo si ogledali vizitke teh pripadnic slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Zorka L-Weiss

Ena izmed najbolj tihih umetnic v deželi je s svojim vztrajnim in natančnim umetniškim ustvarjanjem deželo, v kateri je doma, povečala za nekaj kvadratnih metrov. Storila je to na malih in tudi na izredno velikih platnih. Barve, linije in ploskve vodoravno pokrajino dežele povzemajo v barvi in obliki v navpični legi na stenah stanovanj in domov.

Barva je bila vedno pomembna pri umetniškem delu Zorke L-Weiss. Ne le pomembna, ampak izredno pomembna. Njej gre pri barvi vedno za odločilne odtenke in prav ti dajejo tudi njeno izrazito umirjeno slikarsko delo nezamenljivo. To njeno delo je bilo mogoče v preteklih letih videti na več odmevnih razstavah. V pogovoru z Nedeljo je pred leti o razstavljanju povedala naslednje: »Razstave so stik s publiko. Slike so neke vrste pogovor s publiko. Slike dam na ogled, jih izpostavim kritiki. Razstava mi pomaga, da znam bolje oceniti svoj trenutni razvoj. Če bi slike ostale samo v predalih in v ateljeju, se ne bi mogla razvijati naprej. Pot v razstavljanje se začne takrat, ko si nekaj slik prodal. Od takrat dalje si obvezan, da jih daješ od časa do časa v javnost in tako preveriš njihovo kakovost.«

Zorki L-Weiss se pod slike pravzaprav ni treba podpisovati. Vsakdo ve – to je Zorka L-Weiss. Kako priti do takega podpisa? Zorka L-Weiss, ki je študirala na Akademiji za upodabljajočo umetnost na Dunaju pri Maxu Weilerju in nekaj časa bila kot štipendistka tudi v Rimu, pravi: »To je pot redukcije in abstrakcije. Vedno bolj odstranjuješ nepomembne in neizpovedne stvari in tako prideš do glavnega, do jedra.«

Veliko razstavo je Zorka L-Weiss pred meseci imela v Mestni hiši v Celovcu, nič manj odmevno v Galeriji Šikoronja v Rožeku. Na odprtju je njeno delo predstavila poznavalka sodobne umetnosti Dorothea Apovnik. »Za Zorko L-Weiss si emocionalnost in racionalnost nista v nasprotju. V serijah ,Pokrajinski Splet’ in ,Bvate’, ki ju je začela leta 2016, kombinira obe kvaliteti. Stroge geometrijske oblike tvorijo s prosto roko potegnjenimi črtami in strukturami harmonično enoto. Zdi se, da čutimo mehko zemljo in migotanje zraka nad močvirjem. Čeprav sta likovni jezik Zorke-L Weiss jasna oblika in čista barva, je v vseh njenih delih čutiti naravo in življenje.«

Zorka L-Weiss spravlja naravo v enostavno geometrizirano obliko. Ustvarja nov red. Dorothea Apovnik v spremni besedi za katalog o slikah umetnice od 2005–2018 »Skozi čas« pogled usmerja na pomen barve pri umetniškem delu Zorke L-Weiss: »Barva je poleg geometrične oblike bistveno ustvarjalno sredstvo Zorke L-Weiss. Pomemben ji je zven barv, simfonija barv, kako delujejo barva druga na drugo in kaj se zgodi v očesu opazovalca. Redukcija ji je esencialna tudi pri uporabi barv. Pomembna ji ni odslikava, temveč osmišljanje. Izbira materialov je mnogoplastna. Za transparentne lazure uporablja akrilne barve, za svetleče se plasti oljne barve, za opeke jajčno tempero. Poslužuje se nemešanih, industrijsko izdelanih barv ali čistih pigmentov.«

Kakršenkoli format si že umetnica izbere za svoje slike, pravo mero najde v naravi. Veja drevesa pred njenim ateljejem ji narekuje, kakšna bo linija, ploskev in kakšna barva. Odvisno je od dnevnega in letnega časa, Zorka L-Weiss zelo dobro obvlada slikarski jeziki redukcije.

Vincenc Gotthardt

Elena Messner - Koroška je produktiven intelektualen prostor

Elena Messner se je rodila leta 1983 v Celovcu. Odraščala je v Ljubljani in v Celovcu, tukaj je obiskovala Javno dvojezično ljudsko šolo 24. Leta 1992 se je z družino preselila v Salzburg. Študij komparatistike in Cultural Studies na Dunaju je študirala in zaključila z diplomskim delom in disertacijo. Raziskovala je v Zagrebu in Beogradu. Od leta 2013 do leta 2019 je poučevala na univerzi Marseille-Aix-Provence. Trenutno živi na Dunaju. Na Koroško prihaja predvsem zaradi literarnih in akademskih projektov in za predavanja na celovški univerzi, kjer že nekaj let poučuje kot zunanja sodelavka na slavističnem inštitutu. Koroška je zanjo »nekakšna cona akademskih in literarnih kontaktov in v tem smislu produktiven intelektualen prostor.«

Z geslom »Drugačna dežela/Das andere Land« je vnukinja znanega pisatelja Janka Messnerja med drugim skupaj z drugimi koroškimi avtoricami in avtorji pripravila gledališko predstavo o njihovem odnosu do Koroške.

Elena Messner objavlja kot literarna znanstvenica in prozaistka. Leta 2014 sta izšla njen uvod v Postjugoslovansko vojno prozo in prvenec Dolgi odmev, jeseni 2016 pa še drugi roman V tranzitnem območju. Njen romaneskni prvenec je preveden v francoščino.

V svojih beletrističnih knjigah obravnava predvsem politične in družbeno-kritične teme. Das lange Echo obravnava prvo svetovno vojno in na eni strani pripoveduje o avstro-ogrskem vojaku, ki je leta 1916 nastanjen v Beogradu, kjer je priča padcu monarhije. Druga zgodba se odvija sto let pozneje, ko se ravnatelj dunajskega Muzeja vojaške zgodovine (HGM) in njegova sodelavka sporečeta o grozotah vojne in njeni dolgi senci.

Leta 2020 je Elena Messner svoje literarno sodelovanje z Muzejem vojaške zgodovine na Dunaju (HGM) razširila na znanstveno-umetniško raven. Bila je pobudnica civilno angažirane konference in razstave v dunajskem Arsenalu z naslovom #hgmneudenken. Razprava se je osredotočila na nekritično in afirmativno obravnavo avstrijske vojaške preteklosti s strani HGM in njenega vodstva.

Leta 2021 je organizirala še eno konferenco na to temo v Literaturhausu Wien in skupaj s Petrom Pirkerjem izdala znanstveni zbornik Kriege gehören ins Musem. Aber wie?

Elena Messner se v svojem drugem romanu In die Transitzone ukvarja, kako obravnavajo begunce. Septembra 2020 je izšel njen tretji roman Nebelmaschine.

Tudi v svojih gledaliških predstavah obravnava družbeno-kritične teme. Na primer v dvojezični drami Jez / Der Damm, ki je bila v zadnjih šestih letih večkrat inscenirana in jo je napisala skupaj z Dominikom Sriencem.

Več o avstrijski pisateljici, urednici in literarni znanstvenici lahko preberete na spletni strani elena-messner.com.

Alexandra Praster

Melina Kumer - Trdota kamna in mehkoba niti

Kamni so strast Meline Kumer, rojene Reichmann. Nabira jih in jih oblikuje za umetnost in za nakit. Vse to dela s strastjo in veliko kakovostjo. Pospeševalne deželne kulturne nagrade je bila iskreno vesela. »Delo s kamni je moja strast, za to imam notranji pogon, notranjo spodbudo, ki je ne morem ustaviti,« pripoveduje Melina Kumer in dodaja, da največ ustvarja zvečer ali ponoči, sploh sedaj, ko ima otroka. Ponosna in hvaležna je, da so opazili njeno delo. Rada ga predstavi tudi javnosti, veseli se, če kje opazi svoj nakit. Prav tako pa je zanjo pomembna tudi umetniška raven. Aprila načrtuje razstavo svojih del v Centru k&k v Št. Janžu. V Tinjah ponuja kreativne tečaje. Nit se ne pojavlja samo pri kvačkanju in pletenju, ampak tudi splošno v življenju človeka. Če to reflektiramo in postavimo na platno, damo v nov kontekst in tako nastanejo slike, ki so naš notranji diskurz. »To je ročno delo in obenem meditacija,« o tečajih razlaga Melina Kumer, ki vedno išče kaj novega. Odraščala je v Bilčovsu, živela je v Gradcu, New Yorku, na Dunaju, v Padovi, sedaj si je dom ustvarila v Šmihelu. V prvem nadstropju hiše sta z možem ustvarila velik in lep atelje. Njena umetniška dela so zelo povezana z naravo. Študirala je industrijski dizajn, delala je pri velikih podjetjih, kot sta Geox in Diesel, sedaj je samostojna in ustvarja unikatni nakit iz kamnov. Ta strast se je za ljubiteljico vode začela naključno – videla je kamen, ki ga je želela nositi kot nakit. Kreativnost doživlja kot pot mišljenja. Otrokoma Milanu in Valentinu želita z možem približati ustvarjalnost, zato skupaj veliko ustvarjajo in z branjem krepijo domišljijo.

Melina Kumer se uči reducirati stvari in tako je prišla do esence, do bistva: kamni ter ročna dela. Ljudje ji lahko pošiljajo svoje kamne, iz katerih jim izdela nakit. Vsak kamen ima svojo zgodbo. Tudi sama jih nabira. Uživa ob vodi, ob potokih in rekah, še posebej pa ob morju. Kot otrok je šla kdaj ribarit skupaj z očetom, z mamo in teto pa je izdelovala ročna dela. Sedaj se oboje prepleta v njenem poklicu, ki jo izpopolnjuje.

Voda pili kamne in jim spreminja površino. Tako se dogaja tudi z našim življenjem.

Mateja Rihter