Že več ko štiristo let obhajamo praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja so krščanski Evropi grozili Turki. Papež Pij V. je pozval evropske vladarje, naj združijo pomorske sile in zaustavijo Turke, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu (Grčija), v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Papež je zmago pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na to zmago 7. oktobra obhaja praznik Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik Naše ljube Gospe rožnega venca. Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god Rožnovenske Matere Božje obhaja 7. oktobra. Trem pastirčkom v Fatimi se je Marija pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, predstavila kot Kraljica rožnega venca. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2002 izdal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije in v njem uvedel pet skrivnosti svetlega dela rožnega, ki se v tej molitvi pridružujejo dosedanjim trem delom: veselemu, žalostnemu in častitljivemu.

Molitveno združenje Živega rožnega venca je leta 1826 ustanovila Pauline Marie Jaricot v Lyonu. Živi rožni venec pomeni skupino molivcev, zbranih v enem ali več vencih po 20 oseb, ki ob premišljevanju Jezusovega in Marijinega življenja molijo eno od dvajsetih skrivnosti rožnega venca. Tako en venec molivcev izmoli vsak dan vse štiri dele rožnega venca. Namen Živega rožnega venca je zahvala Kristusu in Mariji, Božji Materi, ter prošnja za velike potrebe vesoljne Cerkve, med katerimi je na prvem mestu potreba in nujnost edinosti, pa tudi molitev za obuditev novih duhovnih poklicev.

Takoj na začetku svoje službe leta 1888 je Jožef Kahn v pismu vsem duhovnikom prosil, naj vabijo k molitvi rožnega venca in uvedejo Rožnovensko bratovščino in Živi rožni venec. Zakaj? Skrbel ga je upad verskega in molitvenega življenja, pokvarjenost družinskega in družabnega življenja in pomanjkanje duhovnih poklicev. Brez molitve ne bo šlo, je pisal. Duhovni voditelji pravijo, da mora biti vsak duhovni poklic od nekoga izmoljen in iztrpljen! Predvsem pa je molitev rožnega venca odgovor na Jezusovo naročilo: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9, 37.38; Lk 10,2).

Pri na doma smo vsak večer molili rožni venec. Spominjam se, kako je našo najmlajšo sestro Zalko premagal spanec, glava se ji je nagnila in je utrujena od teže dneva omahnila v moje naročje. Malo sem bil v zadregi, ker nisem imel sklenjenih rok, kot se to spodobi pri molitvi. Vprašujoč sem pogledal očeta, kaj zdaj storiti. Oče pa je rekel: »Peter, koj drži jo!« V pogledu nazaj lahko rečem, da je to pobudo mogoče razumeti v dvojnem pomenu. »Le drži jo,« saj je najmlajša in ne moremo ji zameriti, da ob pozni uri utrujena zaspi. »Le drži jo« pa tudi v smislu dobre tradicije. Le drži tradicijo molitve rožnega venca in ona te bo držala pokonci. To izkušnjo so naredili verniki vseh stoletij in jo delajo prav tako danes.

Iz srca se zahvaljujem vsem molivkam in molivcem Živega rožnega venca, ki vsak dan znova pletejo vence številnih »rož« po Zilji, Rožu in Podjuni. To je nevidna sila, ki na čudežen način povezuje med seboj vse ljudi dobre volje. Saj je Živi rožni venec zasnovan za vernike, ki se ne zberejo z drugimi ob istem času in na istem kraju, ampak ostanejo doma ali kjer ravno so. Vendar so duhovno povezani s člani iste »rože« in celotne molitvene mreže. Molivci Živega rožnega venca in njihovo delo so zaupani varstvu Device Marije, Matere večnega in velikega duhovnika Jezusa Kristusa in Matere nas vseh, ki jo kličemo Marija Pomagaj. Zvesta vsakdanja molitev rožnega venca je nevidna, a učinkovita sila nepopisne duhovne razsežnosti.

Draga molivka, dragi molivec rožnega venca: »Le drži jo« to dobro tradicijo. In Marija pomočnica kristjanov nas bo vodila skozi vse viharje življenja.

Peter Olip, duhovni asistent Katoliškega ženskega gibanja