Vinko Poljanec spada med tiste (koroške) Slovence 20. stoletja, ki nosi ime kulturnega društva tiste fare oz. tiste občine, v kateri je maševal, deloval, z roko kosil travo, se politično udejstvoval, v kateri je preživel dve tretjini svojega življenja in v kateri je tudi umrl. Francoski zgodovinar Pierre Nora je v svojem tridelnem delu Lieux de mémoire(Kraji spomina) dokazal, da se kolektivni spomin neke skupine (v mislih je imel francoski narod) izkristalizira na posebnih krajih(osebe, umetnine, grobovi, grbi, himne itd.), ki zaznamujejo kulturo spomina. Poljanec je po tej definiciji večkratni lieux de mémoireza Škocjan, slovensko narodno skupnost na Koroškem in kulturno dejavnost. Z odkritjem spominske plošče v prostorih deželne hiše se mu je koroška vlada kot prvi žrtvi nacističnega režima 8. maja 2014 javno poklonila. S tem javnim poklonom in priznanjem živi Poljančevo ime prek groba naprej in njegovo kulturno poslanstvo bo ostalo tako dolgo živo, dokler se bo ohranil spomin nanj.

Biografija

Vinko Poljanec se je rodil 26. marca 1876 na Destrniku, v fari Sv. Urbana na Spodnjem Štajerskem. Starša Hanca (Neža?) in Valentin sta bila kmeta. Po ljudski šoli pri Sv. Urbanu je obiskoval (višjo) gimnazijo (na Ptuju?) in v Celju, kjer je leta 1896 maturiral. Nato je odslužil vojaščino in leta 1897 vstopil v celovško Marijanišče, kjer je bil 19. julija 1900 posvečen v duhovnika. Primicijo je obhajal v domači fari. Prvo kaplansko mesto je nastopil v Kotrčah (Guttaring, 1900/01), drugo je bilo v Škocjanu (1901–1903). Ker je očitno tako dobro deloval, mu je krški ordinariat leta 1903 zaupal župnijo Št. Jurija na Vinogradih (St. Georgen am Weinberg), kjer je moral skrbeti še za faro Šmarjeto pri Telenberku (St. Margarethen ob Töllerberg). Tu je deloval pet let, navezal je prve stike s šolskimi sestrami v Št. Rupertu in jih podpiral do konca svojega življenja. Delovanje šolskih sester, Marijanišča v Celovcu in drugih slovenskih ustanov mu je bilo pri srcu. Že kot mlad duhovnik se je zanimal za poljedelska in kmečka vprašanja, na svojih farnih posestvih pa se je udejstvoval uspešno tudi kot kmet in poljedelec.

Leta 1908 je bil Poljanec imenovan za župnika fare, ki jo je že med leti 1901 in 1903 vodil kot kaplan, namreč Škocjan. Tu je deloval 30 let, do svoje smrti. Uspelo mu je, da se je škocjanska fara v najkrajšem času uvrstila med gospodarsko najmočnejše in najuglednejše, na izobraževalnem, pedagoškem, kulturnem, socialnem in političnem področju pa je začel orati ledino. Kot razgledan in zavzet učitelj je posredoval otrokom v ljudski šoli, farni mladini pri mladinskem delu in dekletom v Št. Rupertu prosvetno in duhovno znanje. V svojem farovžu je ustanovil čitalnico (z nad 200 knjigami), ki so jo domačini posebej v zimskih mesecih redno obiskovali. Kot izreden retorik je navduševal svoje farane in bodril množice na političnih shodih in kulturnih prireditvah. Kot zavzet poslanec v deželnem zboru (med 1921 in 1927) je bil trn v peti tistim, ki niso bili naklonjeni Slovencem in slovenski stranki.

V obeh deželnih jezikih je znal posredovati svoja prepričanja in stališča – latinščino in grščino je uporabil za obrede oz. za poimenovanje živali v hlevu. Bil je avtor protestnega pisma leta 1914, v katerem se je pritožil pri koroškem deželnem predsedniku Alfredu von Friesu-Skeneju zaradi obrekovanj in obtožb proti slovenskemu kleru. To pismo je podpisalo 69 duhovnikov. Poljanec je pisal tudi za Koroški Slovenec, ki je izhajal med 1921 in 1939 na Dunaju, nato pa še dve leti na Koroškem.

Na začetku tridesetih letih si je prizadeval za ustanovitev katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah, kjer so od leta 1929 naprej prirejali prve duhovne vaje v tamkajšnji proštiji. Ko je bila leta 1932 ustanovljena kmetijska zbornica za Koroško v Celovcu, je Poljanec prav tam zastopal interese slovenskih kmetov. Leto pozneje je postal predsednik Slovenske prosvetne zveze, kar mu je omogočilo širiti kulturno dejavnost med slovensko narodno skupnostjo. Prav tako se je zavzemal za čezmejno kulturno in politično povezovanje.

Na dan avstrijskega anšlusa, torej 12. marca 1938, se je Poljanec skušal pravočasno umakniti z ozemlja razširjenega Tretjega rajha v rodno Slovenijo, ki je bila takrat del Kraljevine Jugoslavije. Pri umiku v Slovenijo so ga aretirali na pliberški železniški postaji in ga priprli za dva dni v tamkajšnjem zaporu. 14. marca 1938 je bil prestavljen v celovški zapor. Varnostni direktor je obvestil šele 22. marca 1938 škofa Adama Hefterja, da je škocjanski župnik aretiran zaradi obrtnega tihotapstva deviz. Isti dan je bilo odločeno, da župnik ostane tako dolgo v priporu, dokler obtožbe ne preverijo. Ker Poljancu ničesar niso mogli dokazati, so ga predali 22. aprila gestapo, ki ga je moral spustiti. Začeli so ga sistematično ustrahovati z grozilnimi pismi, tako da je šel z dovoljenjem ordinariata na bolniški dopust (13. maja). Varnostna direkcija je prej ko slej pritiskala nanj in zahtevala 18. maja, da zapusti škocjansko faro. Premestili so ga v Št. Vid ob Glini, kjer se je njegovo zdravje hitro poslabšalo. Še preden je prišel začetek junija 1938 v bolnišnico pri elizabetinkah, je pri škofu zaprosil, da ga spustijo domov. Hudo bolnega, telesno in duševno zlomljenega župnika, so ga avgusta (najbrž) na njegovo željo premestili v škocjansko župnišče, kjer se je na smrtni postelji poslovil od vseh. Svoje imetje je dal tistim, ki so bili najbolj potrebni. 25. avgusta je umrl za posledicami dogodkov, ki so se zgodili od 12. marca naprej.

29. avgusta 1938 se je ogromna množica udeležila pogreba v Škocjanu – baje je bilo nad 3.000 ljudi, ki se niso dali preplašiti. Ponoči so zločinci zažgali vse vence in trakove.

Poljanec kot duhovnik – kulturnik – politik

Iz Poljančevega Cencka, ki je bil menda v rodni vasi Destrnik med vodilnimi paglavci, se je razvil čaščeni gospod fajmošter. Zasluge za to imata predvsem njegov domači župnik in njegova brihtna glava. Po utrakvistični ljudski šole je šel na gimnazijo, kjer se je izpopolnjeval v klasičnih jezikih in nemščini, slovenščine takrat niso poučevali na gimnazijah. Kot mladenič je Poljanec sanjal o gosposki obleki, po študiju bogoslovja v celovškem Marijanišču jo je tudi oblekel. V svoji drugi fari v Št. Juriju je pogosto slekel gosposko suknjo in v kmečki obleki zavihtel koso in opravljal druga rokodelska dela. To ga je ozemljilo. Obdeloval, negoval in ohranjeval pa ni samo farnega življenja, zemlje in kmetije, temveč tudi kulturno (jezik, petje) in politično dejavnost koroških Slovencev. Po prvi svetovni vojni se je bilo treba na Koroškem opredeliti ali za Avstrijo ali za Jugoslavijo. Poljanec, ki je bil za Jugoslavijo (tam se mu je obetala visoka služba v kmetijski zbornici), je po plebiscitu sprejel demokratično odločitev na znanje in bil ogorčen, da je veliko slovensko-koroških duhovnikov zapustilo Koroško. Očital jim je, da so iz nizkotnih vzrokov prepustili Slovence svoji usodi. Prijatelju Ksaverju Mešku, ki je Poljanca literarno ovekovečil s Poljančevim Cenckom, je pisal, da imajo na Koroškem sicer »armado, a oficirjev ni«.

Poljanec je bil kot duhovnik, politik in kulturnik velik realist in je ostal skoraj do konca nepoboljšljiv optimist.

V Škocjanu je peščica občanov, ki ni obiskovala maš in se ni udejstvovala pri cerkvenih obredih, dvomila o lojalnosti župnika do Avstrije oziroma do Koroške. Eden prikritih in najbrž bistvenih vzrokov pa je bila zemljiška posest (prebenda/Pfründe) fare, ki so jo hoteli dobiti v zakup, jo dolgoročno odtujiti in jo nameniti za gradbena zemljišča za turizem. Ovira temu je bil neustrašen župnik s kmečko žilico in visoko preudarnostjo. Kot socialno-političen človek in duhovnik je imel dober čut za materialne in nematerialne stiske svojih faranov, ki jih je redno obiskoval in jim pomagal, kjer je le mogel. Še posebej se je čutil odgovornega za tiste, ki so se odtujili Cerkvi in tudi slovenski besedi. Iskal je skorajda nalašč njihovo družbo in se ni izmikal ne trdi diskusiji in ne nasilju proti lastni osebi. Navdihnjen od delovanja kranjskega teologa in krščansko-socialnega politika Janeza Evangelista Kreka (1865–1917) si je prizadeval za socialno podporo družinam in delavcem, ki so delali v tovarni Leitgeb. Zavzemal se je za izobrazbo deklet in žensk. Poljanec je bil velik zagovornik ženske volilne pravice in prepričan, da so ženske bolj trezne in preudarne volivke kot moški. Vse domneve, ki ga skušajo pokazati v luči konzervativizma in sovražnika veselic ali družabnosti, ne ustrezajo dejstvom. Poljanec je bil kot duhovnik, politik in kulturnik velik realist in je ostal skoraj do konca nepoboljšljiv optimist.

Ksaver Meško in Metod Turnšek, ki sta oba poznala osebno Poljanca, pišeta o njegovi prešerni, dobrohotni, vse odpustujoči naravi, o pokončnem, hrabrem in verodostojnem značaju, o njegovih talentih, ki so segali od petja pa tja do pridige in govorov, o njegovem prirojenem političnemu instinktu in o njegovi nepodkupljivosti. Vinko Poljanec je tudi dvomil in tarnal, je tudi vzkipel, a nikoli ni zgubil razsodnosti, kar pomeni, da mej ni prekoračil – o tem pričajo tudi njegove izjave, ki jih je moral čestokrat pisati na zahtevo krške škofije.

Marija Wakounig

Prispevek poklanjam svoji edini še živeči teti, gospe Mariji Vavti iz Nonče vasi, za (p)osebni življenjski jubilej.