Gledališka in lutkovna delavnica, ki jo že več kot 40 let prireja Krščanska kulturna zveza (KKZ) je ponovno pritegnila mnogo navdušenih igralk in igralcev ter lutkarjev in lutkaric. Ob lepem počitniškem vzdušju na slovenski obali je letos kar 14 skupin pridno in intenzivno delalo z režiserji ter mentorji.

Kot vsako leto je delavnica tudi letos potekala v dveh tednih. Prvega tedna, ki se je odvijal med 21. in 27. avgustom, se je tokrat udeležilo devet skupin: Mladinska gledališka skupina NeNavadni in lutkovna skupina Kakodolgoše iz Šmihela, otroška igralska skupina Št. Lipš, lutkovna skupina Mladi Celovčani, otroška gledališka skupina slovenske iniciative Dunaj, lutkovna skupina Čopiji iz Kotmare vasi, otroška ter mladinska gledališka skupina SPD Bilka iz Bilčovsa in gledališka šola Št. Janž. V drugem tednu, ki je potekal med 27. avgustom in 2. septembrom, pa so bile sledeče skupine: Teatr Št. Janž, Gledališka skupina Štk gra, Lutke Srce in Teatr Srce iz Dobrle vasi ter gledališka skupina Sami močni iz Šmihela.

Ankaranski vsakdan je po eni strani zelo sproščen, po drugi strani pa izredno zahteven. Takoj po zajtrku se dan za udeležence že začne z jutranjo gimnastiko, ki so jo lani preimenovali v Ankeršvic. Prejšnja leta je jutranji šport vedno vodil Igor Sviderski, zdaj si pa že druge leto delo deli še z Martinom Vrtačnikom in Jušem Milčinskim. Vsak mentor ima drugo težišče in s tem mladim omogoča, da prebudijo možgane, glasilke ter mišice. Igor je z mladimi delal gibalne vaje, Martin je bil pristojen za vežbanje glasu in govora, Juš pa je poskrbel za igrice, ki prebudijo možgane ter preizkusijo fantazijo. Takoj po Ankeršvicu vsaka skupina samostojno dela z režiserji ali mentorji. V tem času imajo skupine možnost napredovati s pripravami za predstavo. Prav tako imajo vse skupine na voljo strokovno pomoč Igorja, Juša in Martina, ki niso pristojni le za jutranjo gimnastiko, temveč tudi bolj podrobno pomagajo pri vajah. Milan Piko meni, da so mentorji v takem tednu zelo pomembni. »Kot režiser ali skupina prideš do ene točke, da potrebuješ nasvet, majhno pomoč od takih strokovnih mentorjev, ki imajo širše poglede, druge izkušnje, izobrazbe.«

Tudi jaz sem se spet udeležila tedna v Ankaranu s svojo gledališko skupino Sami močni. Letos pa nismo delali na novi predstavi, temveč smo se poigravali z gibalnim gledališčem, pretepom in še več, kar je bila čisto nova izkušnja za nas vse. Imeli smo priložnost, da ves teden delamo s Sebastjanom Staričem, ki je profesionalec na tem področju. Čeprav nas je spravil do naših meja, nam je pomagal pridobiti osnovno znanje gibalnega gledališča.

Poleg vaj pa imajo udeleženci tudi mnogo prostega časa, v katerem se lahko grejo med drugim kopati. Del programa je vsako leto izlet v Koper ali Piran ter ogled predstave, letos je bil to kamišibaj. Milan Piko pravi: »Za prihodnost Ankarana si res želim, da bi povpraševanje ostalo tako veliko, kot je zdaj in da društva poskrbijo za to, da nastajajo in obstajajo ter delujejo skupine. Vsi vemo, da sta gledališče in lutkarstvo medija za ohranjanje slovenskega jezika, predvsem pa združujeta skupine tudi v prijateljstvu in v tem, kar hočejo ljudem pokazati.«

Ankaran se je sicer že končal, zato pa se lahko tem bolj veselimo jesenske sezone, ki bo napolnjena s pestrimi in zanimivimi predstavami.

Brina Kušej