Šola, društvo, fara, povsod vnaša svoje talente, sprejema odgovornos­ti in povezuje ljudi. Iskreno spregovori o lepih in težkih trenutkih življenja. Poleg njenega ljubljenega moža Hanzija sta njena največja sreča hčerka Veronika in sin Martin, ki se je žal pri 29-ih letih smrtno ponesrečil lani 31. 7. 2024 v svojih ljubljenih Julijcih. Anica Lesjak-Ressmann praznuje 21. septembra svojo 60-letnico življenja.

Imela je srečo, da je odraščala na kmetiji pri Tratniku. »Zrasla sem iz slovenske družine, slovenskih korenin, družine, ki je bila deportirana. Mama je prišla s Pečnice in zdaj smo dognali, da je bila tudi ta družina na listi za deportacijo leta 1942, a hvala Bogu do tega ni prišlo. Oddajali smo tudi sobe za goste in tam se je dogajalo vaško življenje. Sosedi so hodili po mleko, vedno je bil živ-žav.« Martin, Stefan in Marko so njeni trije bratje, za katere je zelo hvaležna in s katerimi je še vedno zelo dobro povezana. Hvaležna je staršem, da sta jo vpisala na Slovensko gimnazijo, kljub temu da je bilo to tedaj zelo težavno. Iz Ledinc se ne bi mogla voziti v Celovec, »jasno je bilo, da moraš ostati v domu, kar je bilo tedaj zame prva tri leta zelo hudo. Moj brat je bil že na gimnaziji, ampak je bil v drugem domu kot jaz. Ob sebi sem imela sestrično in Dorico, ki mi je še danes zelo draga in ljuba prijateljica. Prehodili sva skupaj ljudsko šolo, gimnazijo in že več kot 20 let skupaj pojeva v istem zboru.«

Že doma je spoznala navdušenje za kulturno delo. Njen dedek je bil prvi predsednik društva Jepa-Baško jezero, društva, v katerem je Anica nato postala leta 1989 prva predsednica in s tem prva ženska, ki je prevzela vajeti. Danes žal že pokojni Joško Wrolich in njen oče sta jo takrat spodbujala, da jo zelo potrebujejo kot predsednico. Zaupala sta ji, da bo zmogla to nalogo, čeprav je bila še zelo mlada. Nekaj let prej je že igrala pri tamburaših, sodelovala je pri Katoliški mladini. »To sem dobila od doma s seboj: vero in narodnost. To sta dva temelja, na katerih sem gradila svoje življenje in sem ju skušala dati tudi naprej svojima otrokoma.«

Učiteljsko pot je začela kot veroučiteljica. V svojih študijskih letih je bila zelo marljiva. Izobraževala se je kot učiteljica za glavno šolo, danes srednjo šolo, dodatno pa je študirala za verouk za ljudsko in glavno šolo. Po­učevala je na Bistrici v Rožu, v Ločah, v Št. Jakobu in Št. Petru, nato pa prišla na ljudsko šolo Ledince, ki jo je tudi sama obiskovala. Jurij Buch ji je predal veroučne ure. Nato so jo na šoli nagovorili, da primanjkuje dvojezičnih učiteljev, zato je prevzela razred in nadoknadila študij za ljudskošolsko učiteljico. Ko je odšel ravnatelj v zasluženi pokoj, ji je dejal: »Če boš ti prevzela, potem bomo imeli dvojezičnega ravnatelja tukaj, če ne, pa ne vemo, kdo bo prišel.« Za premislek ji je dal dva dni časa. Ni mislila prevzeti ravnateljskega mesta, otroka sta bila oba majhna, Martin je bil v 3. razredu, Veronika v 1. razredu, a njena pokojna mama in mož sta jo zelo podpirala, mož vedno stoji za njo. S Hanzijem sta se spoznala v kulturnih krogih. »Leta 1991 sva se poročila ravno na moj 26. rojstni dan. Že 40 dni po najini poroki se je moj oče nenadoma zgrudil in umrl, kar je bil velik šok. Vidiš, kako hitro se menjavata veselje in žalost ter sreča in nesreča. To je bilo vseskozi prisot­no. Prestaneš, preživiš, moraš živeti naprej. Potem se še bolj zavedaš, koliko je takih ljudi, tudi v tvoji najbližji okolici, ki nosijo podobne usode.«

Lani se je v gorah smrtno ponesrečil sin Martin. »Bila sem zelo ponosna na Martina, ker se je udejstvoval v fari, doma je pomagal, v kulturnem društvu je sodeloval kot igralec in pevec, povsod je bil prisoten. Ko se je pred petimi leti odločil, da gre h gorski reševalni službi, da se bo uril in pomagal, sem bila pomirjena, čeprav sem se zavedala, da je nevarno.« Kako po takšni težki preizkušnji živeti naprej? Anica Lesjak-Ressmann odgovarja: »Vera te nosi, ko lahko rečeš: Nekje se bomo spet videli. Zelo hvaležna sem vsem – svoji družini, družinam mojih treh bratov, ki skupaj nosimo zelo kruto usodo.« Dobrodelni in spominski koncert v spomin na Daniela, Martina in Philippa je bil nekaj posebnega. »Hvaležna sem skupini akzent, ko smo iz tedna v teden skupaj šli od ene do druge vaje, kar je bilo zelo težko, ampak smo skupaj zmogli. To bi res rada podčrtala.« Maše in petje pomagajo, da zmoreš živeti naprej. »In tudi pogovor z drugimi, ki imajo podobno usodo. Pomembno je, da se pogovarjaš o tem. Ni lahko in zaznala sem, da sem po telefonu zelo težko govorila z ljudmi.« Da gre vsak dan na grob ali pa v Martinovo sobo, je ritual, ki jo še danes spremlja.

Zelo je aktivna v domači fari Pečnica. Spominja se leta 1983, ko jo je rajni Nužej Tolmaier opogumil, da naj začne z otroškim zborom, saj bo srečanje otroških zborov v Ledincah. »Tedaj smo moj oče, moja teta Elči Ressmann in učiteljica Dorli Hammerschall, s katerima sem zelo dobro povezana še danes, sklicali otroke. Nobenega pojma nisem imela o vodstvu skupine, ampak sem se lotila. Julija 1983 smo sklicali prvo vajo, potem so tri tedne navrh naznanili, da bo odšel iz fare Peter Sticker in smo mu zapeli za slovo. To je bil začetek današnje skupine akzent, tedaj se je imenovala Mladinska skupina Ledince. Nekaj dni navrh se je predstavil Jurij Buch in tudi njemu smo zapeli. »Jurij Buch nas je učil, da začnemo samostojno delati. Vedno znova nas je motiviral, podpiral in stal za nami in za to bi se mu rada prisrčno zahvalila. Že 40 let imamo vaje v farovžu: cerkveni zbor, društveni moški zbor, skupina akzent, otroški zbor Jepca, igralska skupina, vse vadi v našem farovžu. Tu gre velika zahvala Juriju. Hvaležni smo, da ga imamo.« Hitro so jo vključili tudi v farni svet. Anici so že kot zelo mladi ljudje zaupali. Iz tega je nastalo veliko dobrega.

Kaj si želi ob 60. rojstnem dnevu? Stvari, ki niso samo po sebi umevne: zdravje na duši in na telesu. »Da bi mi Bog dal še nekaj let za ustvarjanje, tudi že z mislijo na to, kdo bi lahko prevzemal eno za drugim to ali ono funkcijo.« Želi si svetovni mir in mir v družinah. Hvaležna je za medsebojno zaupanje povsod, kjer deluje, na poklicnem, kulturnem in farnem področju. Vidi se, da zna povezovati. »Močni smo, če nastopamo skupaj. Vsak ima lahko svoje mnenje, ampak na zunaj moramo biti enotni. Želi si, »da bi se vedno znova zavedali lepote slovenskega jezika in bi s svojimi otroki in vnuki govorili dosledno slovensko. Vsak lahko doprinese svoje, da bomo ohranili, cenili, spoštovali slovenski jezik.« Želi si, da bi med seboj radi govorili slovensko, in to čim večkrat.
Za praznovanje za rojstni dan ni razpoložena, želi pa si druženja. Za kraj si je izbrala Sv. Višarje, tudi Martin je zelo rad hodil tja. Hanzi, Martin in Anica so bili še pet dni pred Martinovo smrtjo skupaj na Svetih Višarjah. To ji zelo veliko pomeni.

Mateja Rihter