Josef Polesnig je nov strokovni nadzornik za katoliški verouk na območju manjšinskega šolstva. S 1. septembrom bo prevzel službo, za katero si je sam zastavil velik cilj: biti povezava med šolskim uradom v Celovcu, dvojezičnimi šolami in okoli 80 veroučiteljicami in veroučitelji na dvojezičnem Koroškem.

Že na začetku junija je Josef Pepej Polesnig prejel dekret škofa Jožeta Marketza. Pepi Poles-nig je sam že več kot 30 let veroučitelj. Po obisku ljudske šole v Vogrčah in maturi na Slovenski gimnaziji je 53-letni učitelj leta 1990 začel poučevati verouk. Medtem ko je delal kot veroučitelj, se je na celovški univerzi izobraževal še za učitelja slovenščine in italijanščine. V teh letih je poučeval skoraj na vseh šolah od Podjune do Roža. Poučeval je tudi na nekaj šolah, ki jih danes ni več. Zaprtje šol zelo obžaluje, tudi zaprtje ljudske šole v Vogrčah. Tudi veroučiteljic in veroučiteljev, predvsem dvojezičnih, je po nekaj letih zmanjkalo, zato kot eno od svojih nalog v vlogi strokovnega nadzornika vidi v tem, da bo »poskušal motivirati mladince, ki se izobražujejo na pedagoški šoli, da bi se odločili tudi za poučevanja verouka. V obveznih šolah je verouk zelo priljubljen predmet. Kljub temu mora tisti, ki bi rad poučeval verouk, biti veren in vključen v cerkveni vsakdan. Verouk poučevati le kot predmet je premalo.«

Po treh desetletjih poučevanja izkušen učitelj ve, »kako zajec leti«, poudarja in se rad spominja neštetih lepih dogodkov bodisi s kolegicami in kolegi bodisi s šolarji in šolarkami. »V šoli sem doživel vedno kaj lepega, slabega pa ne shranim. Ko grem iz šole, slabe stvari takoj pozabim. To sem se naučil, ker če bi si vse vzel k srcu, počasi ne bi mogel več hodit v službo – to je drugod isto. Naučil sem se – ko grem iz šole, je to zaključeno in so druge teme in stvari na dnevnem redu.« Tisto, kar je bilo dopoldne v glavi učitelja verouka in slovenščine na srednji šoli v Pliberku, popoldne predela z mišicami in telesom na domači kmetiji. Pepej Polesnig ni le izvrsten učitelj, temveč tudi odlikovan kmet. Sončnično olje, laneno olje, bučno olje in kalužnično olje so bila že večkrat odlikovana kot najboljša olja našega prostora. »Potrebujem potrdilo analize, da so olja dobra in v redu. Druga potrdila so stranke, ki olje vedno spet kupijo, tudi tako vem, da so v redu. Veselim se vsake kolajne in vsakega potrdila za naše dobro delo.«

Od svojih staršev je Josef Polesnig prevzel kmetijo v Vogrčah. Živinorejo je opustil iz časovnih razlogov in se specializiral v izdelavo izvrstnih olj. Kakor pravi, je bila to prava smer, pri čemer se svoji družini zahvaljuje za pomoč. Družina (žena in trije otroci) je zanj zelo pomembna. »Pri družini sem doma. Vsak naj bi imel nekoga, ko veš, da lahko greš tja, da si sprejet in da si doma. To je moja družina.«

Poučevanje in delo na kmetiji pa še ni vse. Pepej Polesnig sodeluje tudi v vseh društvih na vasi: gasilci, kulturno društvo, cerkveni zbor, pevski zbor. »Dela in udejstvovanja je vsa leta bilo dosti, ampak se je vedno dalo uredit, da je funkcioniralo. Pravzaprav nikoli ni bil problem, ker si moraš čas prav razporedit. Držim se pravila – osem ur spanja, osem ur dela in osem ur drugih stvari. Če si to prav uredim, nimam problemov.« Le nedelja je malo drugače razporejena, ker je »nedelja Gospodov in važen dan. Skupen obisk svete maše je prav tako obvezen kot skupno kosilo. Včasih se zgodi, da nedelje ni, ker je žena zaposlena v bolnici, z otroki pa imam vedno skupno kosilo, se vedno usedemo skupaj in to bomo tudi tako obdržali. To mi je važno in to tudi posredujem naprej«.

Mnogo je ostalo neizrečenega. Pepej Polesnig se veseli vsakega srečanja in pogovora. »Vsak me vedno lahko nagovori, me lahko pokličejo, sem odprt in hvaležen za vse. Po 30 letih že malo kaj vem in se veselim novih nalog v vlogi strokovnega nadzornika za katoliški verouk na manjšinskem območju.«

Alexandra Praster