»Dolgoletno tiho delo v ozadju prihaja na svetlo« – Tako je Zalka Kelih-Olip zapisala nad spremno besedo k monografiji priredb in skladb Egija Gašperšiča z naslovom »Kaj vam pa jaz povem«. Skladbe, objavljene v petih knjigah, so nastajale pet desetletij od leta 1969 do leta 2017. Vsega skupaj jih je 244. V eni knjigi so izvirne avtorjeve skladbe, v drugi knjigi so zbrane predstavitve izvirnih vokalnih skladb drugih skladateljev, v naslednjih dveh pa inštrumentalne skladbe in priredbe ljudskih skladb.

Ko so iskali naslov za zbirko lastnih in prirejenih skladb Egija Gašperšiča, se je večkrat pojavilo vprašanje, kakšen naj bo naslov zbirke. In so vprašali tudi Egija Gašperšiča in ta je, tako kot je povedal urednik zbirke Tomaž Faganel, izbral najboljšega »Kaj vam pa jaz povem«. In na to vprašanje je Egi Gašperšič odgovoril s svojim ogromnim skladateljskim delom. Štiri knjige skladb spremlja zvezek z besedili, kjer spoznamo življenje in razvejeno glasbeno delovanje glasbenika, ki s svojim skladbami nagovarja široko paleto glasbenih izvajalcev, od pevcev in instrumentalistov za solistično in komorno muziciranje, pevskih pedagogov, učiteljev in učencev glasbenih šol, zborovodje nazadnje pa tudi vse te, ki pripravljajo vsakovrstne kulturne sporede.

Urednik zbirke Tomaž Faganel je v uvodniku zapisal tudi naslednje: »Egi Gašperšič je svoje skladbe, izvirne, predstavitve in priredbe, snoval in skladal za izvajalce, ki so mu bili skladateljski izziv, za izvajalce, ki jih je poznal, s katerimi je tesno sodeloval, za priložnosti, kot jih je spodbujalo njegovo vsestransko aktivno življenje z glasbo, za zbore vseh vrst in zasedbe, ki jih je vodil in z njimi še sodeluje, za pevce soliste, za učence glasbene šole, ki jo je vodil, posameznike, komorne ansamble in orkestre. Ob izvajalcih pa so mu bili v spodbudo pri ustvarjanju tudi koncerti, prazniki, slovesnosti, priložnosti cerkvene glasbe, koledovanja, akademije, proslave, tudi neglasbeni dogodki, ki jim je dajala glasba poseben pečat. Veliko skladb je Egi Gašperšič posvetil zborom ali glasbenim skupinam ter glasbenikom solistom, predvsem pevcem, s katerimi je sodeloval in za katere je ustvarjal.«

Ko je urednik zbirke Tomaž Faganel vprašal Egija Gašperšiča, kaj se dogaja s skladateljem, ki izvajalca pozna in ima pred seboj prazen papir, mu je odgovoril: »Vseh 60 let nikoli nisem pisal za predal. Sproti sem pisal za razne potrebe in poskušal pisati tako, da so se izvajalci v tem našli in velikokrat sem zaslišal več, kot sem napisal. Saj najlepše je to, če se izvajalci v skladbi najdejo, kajti šele tako dajo dušo napisani skladbi.«

In če je doslej bilo mogoče v tem prispevku izhajati brez Nužeja Tolmaierja, je tega konec, ko pogledamo na začetke sodelovanja med Egijem Gašperišičem in koroškimi Slovenci. Takole pravi Nužej Tolmaier, kriv za to sodelovanje: »Vez med moškim zborom Kulturno-umetniškega društva Stane Žegar iz Krope in Slovenskim prosvetnim društvom Radiše in njegovim zborom je nastala leta 1963. Egija Gašperšiča sem spoznal kot mladega pevovodja, harmonizatorja in skladatelja. Repertoar njegovega zbora je bil precej neznan. Njegove priredbe in skladbe so me navdušile, prav tako repertoar pesmi iz njegovega domačega kraja Krope in iz okolice. Pevci smo bili zelo prijateljsko povezani. Predvsem so nas združevala gostovanja zborov, ki so bila v tistem času skoraj vsako leto na Radišah ali v Kropi. Bivali smo pri družinah, mi v Kropi, oni na Radišah. Sam sem bival pri družini Gašperšič. Povezava z njim je ostala neprekinjena do danes, tudi društva in posamezniki so povezani do danes. Kot ravnatelj glasbene šole v Radovljici je Egi Gašperšič od prve ure sodeloval pri nastajanju Slovenske glasbene šole na Koroškem.«

Pa ni ostalo samo pri tem sodelovanju. Ko so pri Krščanski kulturni zvezi dobili zapuščino skladatelja, harmonizatorja in organista Antona Nageleta je Nužej Tolmaier prosil Egija Gaperšiča, da prevzame urejanje edicije njegovih glasbenih del. To je bil začetek. Nato je Egi Gašperšič urejal skladbe Milke Hartman, uredil skladbe duhovnih in posvetnih pesmi Jožeta Ropitza, pripravil je zbirko pesmi iz Ziljske doline, sodeloval pri zbirki pesmi z Radiš in okolice, precej dela je že opravil tudi za zbirko pesmi iz Sel. To so samo njegovi največji projekti, marsikateri tukaj ni naštet. Nikakor pa ne smemo pozabiti njegovega prispevka za cerkveno pesmarico Gloria, ki jo je izdal Dušnopastirski urad, za katero je prevzel uredniško delo slovenskih pesmi.

Referentka za glasbo pri Krščanski kulturni zvezi Katja Osterc je na predstavitvi življenjskega opusa del Egija Gašperšiča poskrbela za lepo presenečenje in visok kulturni užitek. Na predstavitev zbirke v Celovcu je povabila mezzosopranistko Bernardo Fink in pianistko Ano Tijssen. To veliko spoštovanje sta Egiju Gašperšiču izkazali tudi na predstavitvi zbirke v Radovljici. Zbrani so zaslišali »delček srca in duše« skladatelja Egija Gašperšiča.

Vincenc Gotthardt