Kako pomenljivo, 15. april 2022 je bil veliki petek. V Ločah so ta dan pripravili dostojno in slovesno spominsko svečanost v spomin ob 80-letnici deportacije koroško slovenskih družin. 14. in 15. aprila leta 1942 se je začel prvi val izseljevanja.

Pobožnost v farni cerkvi v Ločah se je začela s pesmijo: »Ljubi Jezus, čej si hodil? ... Lepa roža, mati božja, o, Marija sedem žalosti.« Pobožnost so vodili Stanko Olip, Peter Olip in Jurij Buch. Pregnanke in pregnanci so črpali moč iz vere, da jih Bog nikoli ne zapusti, da jim podarja neomajno zaupanje, da se bo nasilje končalo in da se bodo vrnili domov. »Rane, ki so ostale, bolijo do danes – tudi še v naslednjih generacijah. A vera jim je dala tudi potrebno moč, da v srcu niso dopuščali sovraštva, ampak so delali in živeli za mir in sožitje,« so prebrali v molitvi.

Domači župnik in dekan Stanko Olip je pozdravil še posebej tiste, ki so sami doživeli tisto strahotno jutro 14. ali 15. aprila pred 80-imi leti. Olipova družina je bila izseljena 14. aprila, mnoge izmed družin v trški občini Bekštanj pa 15. aprila. V svojem nagovoru je povedal, da je »Jezus na svojem krvavem potu srečal mnogo značajev, ki jih človek nosi v sebi. Bil je skupaj s tistim, ki ga bo izdal. Bil je skupaj s tistim, ki ima velike besede, naposled pa ga zataji« in dodal, da se človek razgalja ob tistih dogodkih, ki ločijo duhove.

V cerkvi v Ločah so brali pisma iz taborišč. Terezija Ressmann je v prvem pismu iz pregnanstva, 26. aprila 1942, zapisala: »Predragi, trenutek, katerega ne pozabimo, nas je iztrgal od doma in dragih. A upanje, ki je še v nas, in to je edino, če je Božja volja, da se še vidimo. Zato držimo glave po konci, eni in drugi.« Potomci pregnank in pregnancev so brali o kruhu, ki ga mama ni imela časa vzeti iz krušne peči, o razmetani postelji, v kateri so še pred pol ure mirno spali otroci, o prestrašenem psu, ki zaman išče svojega gospodarja, o mukajoči živini v hlevu, ki je niso smeli pomolsti ... Mladi so zelo jasni: »Ne, niso bili izseljeni, temveč deportirani.«

Drugi del spominske prireditve je potekal ob Dobškem jezeru, kjer so odkrili spomenik, ki ga je oblikoval umetnik Valentin Oman. Na njem je zapisanih 25 pregnanih zavednih koroško-slovensko družin iz današnje trške občine Bekštanj. Spomenik je blagoslovil dekan Stanko Olip. Anica Lesjak-Ressmann, predsednica Slovenskega kulturnega društva Jepa-Baško jezero, se je v svojem govoru obrnila na vse pregnane družine in njihove potomce. »Ohraniti hočemo spomin, osveščati mladino in gojiti kulturo spominjanja.« Zato so postavili spomenik in vsaki od teh družin so podarili spominsko tablo, h kateri bodo prejeli še lipo. Anica Lesjak-Ressmann je še povedala: »Sicer pravimo, da je zgodovina mati učenosti. A vsi smo priče podobnih grozot in usod, ki se dogajajo v naši neposredni bližini.« Begunke in begunce iz Ukrajine, ki so svoj dom trenutno našli v bližini, je v njihovi materinščini nagovoril Alex Schuster. Zbrane je nagovoril tudi Gregej Krištof, predsednik Zveze slovenskih pregnank in pregnancev, ki skrbi za kulturo spominjanja, navezuje stike s še 108-imi živimi pregnankami in pregnanci in je vedno poln idej. Tako je županu trške občine Bekštanj predlagal, da bi vsem družinam v občini čez tri leta, ob 80-letnici vrnitve pregnank in pregnancev, podaril dvojezično knjigo Rod pod Jepo.

Spominsko prireditev so tankočutno oblikovali MoPZ Jepa-Baško jezero, Tamburaški ansambel Loče, skupina akzent in gledališka skupina SPD Jepa-Baško jezero. »Ko so se pregnanci po treh letih, treh mesecih in treh dneh vrnili na še svoje domove, so začeli znova. Spet so vstali, zaorali in sejali. Mi kot potomci črpamo iz njihovih korenin,« je še dejala Anica Lesjak-Ressmann.