Organisation / Organizacija

Nedelja

Vedno sem sanjala o klavirju

Zlatina Riepl, ki se je rodila v Bolgariji, dela v Tinjah, kjer s svojim vedrim značajem razveseljuje vsakogar in dokazuje svoj glasbeni talent.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Zlatina Riepl (Nedelja)

Rodila se je v Bolgariji, v kraju Stara Zagora, sedaj živi in dela v Tinjah. S svojim nasmehom poskrbi, da se vsak, ki pride v Dom v Tinjah, počuti sprejetega. Delo v strežbi opravlja z velikim veseljem, čisto po naključju pa je prišlo do tega, da lahko sedaj na mnogih prireditvah pokaže svoj talent in veliko ljubezen: igranje klavirja.

Zlatina Riepl je v Bolgariji živela do 18. leta, tam je obiskovala glasbeno šolo, potem je prišla študirat na Koroško, v Celovec. Na Koroškem živi dvajset let in skoraj deset let dela v Katoliškem domu prosvete v Tinjah. »Tukaj se počutim zelo dobro,« je hvaležna.

Časi v Bolgariji niso bili enostavni. »V komunizmu se nismo učili angleščine ali nemščine, samo ruščino,« pripoveduje. Zaradi tega je bil prehod v Avstrijo težek. Kmalu se je navadila, se zavzeto učila in postalo je malo lažje. A prizna: »Imela sem zelo veliko domotožja.« V Bolgariji so bili in so še težki časi. Velikokrat se zahvaljuje Bogu, da je lahko tukaj in da je spoznala toliko prijaznih ljudi. »Moj šef Kopeinig mi je skoraj kot oče,« dodaja. Zelo je povezana tudi s svojo družino v Bolgariji.

Na Koroškem se je poročila, dobila otroka in potem je iskala službo. »V trgovini sem videla oglas, da v domu potrebujejo natakarico z znanjem slovenskega jezika. Mislila sem si, če sem Slovanka, se bomo že razumeli. Poklicala sem rektorja in on je govoril slovensko, veliko sem razumela, ampak odgovarjala sem samo: ‘Da, v redu, dobro.‘ Tudi na razgovoru je govoril samo slovensko. Čez en teden, dva, so ugotovili, da govorim bolgarsko ter malo srbsko in hrvaško, kar sem se učila.« Takrat ji je rektor Kopeinig dejal, da čeprav ne govori slovensko, jo bodo obdržali, saj se jim se s svojo prijaznostjo in delom priljubila. Dobila je možnost, da se uči slovenščino in za to je zelo hvaležna. Z veseljem je šla na tečaj, tudi s sodelavkami in sodelavci se pogovarja slovensko.

Njene največje sanje so bile, da bi igrala klavir in zelo jo veseli, da je v Domu v Tinjah klavir. Da je začela igrati na prireditvah, je naključje. V svojem življenjepisu pri prijavi za službo je zapisala, da se je glasbeno izobraževala. Nekaj let tega nihče ni omenil, potem pa so imeli nekega večera vernisažo. Glasbeni gost je zbolel in takrat se je Kopeinig spomnil, kaj je Zlatina Riepl napisala v prijavi. Prosil jo je, če bi zaigrala na vernisaži. To je z veseljem storila in presenečenje je bilo veliko. Z lahkotnostjo opravlja delo v servisu in igra na klavir. »Od takrat se spet učim nove skladbe,« tudi na Novoletnem srečanju je predstavila nov repertoar. »To delam zelo rada, vidim, da to potrebujem. Ni lepšega, kot da se usedem za klavir in igram.« Zlatina Riepl vedno igra brez not. »V Bolgariji v šoli so nas vedno učili, da ne smemo gledati na note. Mislili so, da ne narediš dobrega vtisa z notami.« Sedaj ve, da to ne drži, ampak igranja brez not je navajena.

Delo v Domu Sodalitete ji je všeč, občuti ga kot »Božji dom«, atmosfera je nekaj posebnega in ljudje, ki prihajajo, so odprti. Čisto na začetku, ko je prišla v Celovec, je opazila, da niso vsi dobro razpoloženi do tujcev, sedaj se to na srečo spreminja na bolje. Zlatina Riepl je grške pravoslavne vere, ki je deloma podobna katoliški. Tudi božič proslavljajo na isti dan, 25. decembra. Večkrat obišče pravoslavno cerkev v Celovcu, a tudi v katoliških cerkvah in v tinjski kapeli se zelo dobro počuti. Med 18. in 25. januarjem v svetovni Cerkvi vsako leto poteka molitvena osmina za edinost kristjanov. V Domu v Tinjah ekumensko sobivanje živijo vsak dan.

Mateja Rihter