Ob jeziku je potrebna tudi slika

Vprašati Herto Maurer-Lausegger po njenih konjičkih more roditi le takšen odgovor: »Moje delo, posebej še filmska dokumentacija narečij in tradicionalne kulture na južnem Koroškem, se je skozi leta prelilo v moje konjičke.« Kot etnologinja je spoznala pomembnost slikovnega gradiva, »zato se nisem želela ukvarjati le z jezikom, temveč tudi z vizualno podobo pripovedovanih vsebin«. Ob vseh skrbeh, ki jih ima, jo skrbi, da je »nadaljnji obstoj slovenskega bogoslužja in slovenskega cerkvenega petja kljub vsem prizadevanjem duhovnikov v mnogih župnijah ogrožen«. Povod za ta daljši pogovora s Herto Maurer-Lausegger je, da prejme letos Tischlerjevo nagrado.

Prejeli boste Tischlerjevo nagrado. Kakšni so vaši osebni spomini na Joška Tischlerja in kako gledate na njegovo skrb in delo za slovensko narodno skupnost? Ali je po vašem nekaj, kar je v zvezi z njim treba še posebej treba izpostaviti, pa doslej ni bilo deležno dovolj pozornosti?

Herta Maurer-Lausegger: Dr. Joška Tischlerja, našega ravnatelja in profesorja na Slovenski gimnaziji, sem zelo spoštovala. Za nas učence je bil ugledna osebnost, ki je nekaj veljala. Njegove zasluge za dvojezično izobraževanje in ustanovitev Slovenske gimnazije pa tudi na političnem in kulturnem področju so neprecenljivi in osrednjega pomena za našo narodno skupnost. Vpliv gimnazije se odraža v družbeni preobrazbi koroških Slovencev. Gimnazija omogoča dijakinjam in dijakom izobraževanje v slovenščini, kar jim zagotavlja dobro osnovo za vstop v dvo- ali večjezični poklicni svet. Življenje in delo dr. Tischlerja, »očeta« Slovenske gimnazije, so osvetlili številni avtorji. Najnovejše strokovne ugotovitve, predstavljene v monografiji »Tischler. Življenjska pot vodilnega politika in šolnika koroških Slovencev« avtorja Andreja Rahtena, potrjujejo, da lahko nenehno odkrivamo nove vidike njegovega življenja.

V mnogih sektorjih na Koroškem primanjkuje usposobljenih kadrov z dobrim znanjem slovenščine. Zato bi bilo pomembno, močneje ozaveščati mlade, da bi se v duhu Joška Tischlerja aktivno vključevali v ohranjanje in promocijo slovenščine na Koroškem. Zaskrbljena sem zaradi trenda, da se študiju slovenistike, ki bi bil za koroške Slovence tako potreben, posveča veliko premalo pozornosti. Slovenska narodna skupnost potrebuje usposobljene mlade ljudi!

Nagrado prejmete za vaše življenjsko delo na področju etnologije, jezikoslovja in avdiovizualne dokumentacije slovenskih narečij na Koroškem. Mnogo o tem je že znano. Imate še kakšne interese? Morda nam izdate svoje konjičke?

Herta Maurer-Lausegger: Ob tolikšnih dejavnostih, ki jih opravljam, mi ostane le malo časa za prosti čas. Kadar utegnem, uživam v lepotah narave, pohodništvu, fotografiranju, spoznavanju kulturnih znamenitosti doma in v širšem prostoru. Že od gimnazijskih dni me navdušujejo ljudske pripovedi, šege in navade in kmečko življenje. Vse to, še posebej pa filmska dokumentacija narečij in tradicionalne kulture na južnem Koroškem, se je skozi leta prelilo v moje konjičke.

Kaj vam je bilo v življenju v različnih institucijah vedno pred očmi in kakšno vlogo je imela koroška slovenska narodna skupnost? Koliko časa ste posvetili delu, ki je povezano s slovensko govorečim koroškim prebivalstvom?

Herta Maurer-Lausegger: Stalno sem imela pred očmi potreben optimizem za doseganje ciljev. Večina mojih raziskav je posvečena temam, pomembnim za našo narodno skupnost. V središču pozornosti so bila slovenska narečja, dvojezičnost, Andrej Šuster Drabosnjak in bukovništvo na Koroškem. K raziskovanju Drabosnjaka me je navdihnil kulturnik in bivši ravnatelj Slovenske gimnazije Pavle Zablatnik. Ukvarjala pa sem se še z mnogimi drugimi področji. Ljudje na podeželju so z veseljem sprejemali moje obiske in moje zanimanje za njihovo življenje in kulturo. V začetnem obdobju sem dokumentirala narečja s kasetofonom ali magnetofonom, leta 1994 pa sem k svojemu delu pritegnila filmsko tehniko in snemalca Erwina Mattersdorferja z Univerze v Celovcu. Od leta 1998 sodelujem izključno s celovškim filmskim podjetjem Artis. Verjetno bi bilo težko najti dialektologa, ki bi se bil bolj intenzivno ukvarjal z govorci slovenskih narečij in njihovim jezikom po vsem južnokoroškem terenu kot jaz. Njihov govor, ki smo ga zajeli v naših dialektološko-etnoloških filmih, sem predstavila v več kot petnajstih državah – od Finske, Danske, Portugalske in drugih evropskih držav do Bolgarije, od Amerike in Kanade do Japonske in Avstralije. Povsod smo prejeli pozitivne odzive.

Marsikatere slovenske besede bi bile že zdavnaj izgubljene, če jih ne bi pravočasno odkrili in dokumentirali. Ste k temu prispevali tudi vi?

Herta Maurer-Lausegger: Res je, da sem na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v okviru graškega raziskovalnega projekta »Inventarizacija ljudskega jezika na Koroškem«, ki sta ga vodila profesor Stanislav Hafner in Erich Prunč, na terenu zbrala bogato narečno izrazje, pričevanja, ljudske pripovedi in ljudske pesmi (1981–1983). Enako velja za moje delovanje v okviru etnološkega oddelka pri KKZ (1983 do 1. 3. 1984). Posnela sem tudi številne narečne radijske oddaje za Slovenski spored ORF.

Opozarjali so me, da je treba z dokumentacijo narečij na terenu pohiteti, saj po njihovi presoji v mnogih krajih slovenskih govorov na Koroškem čez dobrih petdeset, šestdeset let ne bo več slišati. In dejansko je tako. Za izginjanje slovenščine so odgovorne zgodovinske okoliščine, germanizacija, nekdanja jezikovna politika in spremenjene družbeno-kulturne razmere. Narečja so resno ogrožena.

Vaše delo je bilo vedno vizionarsko. Medtem ko so drugi še vedno snemali narečja na trakove, ste vi prihajali s filmskimi kamerami in posneli slike vzporedno z narečjem. Kaj vas je motiviralo, da ste se odločili za avdiovizualno dokumentacijsko metodo?

Herta Maurer-Lausegger: Do neke mere sem bila že vedno vizionarka. Sem vizualno usmerjena in vidim, kako se lahko slike združijo v harmonično celoto. Glavni povod, da sem se odločila za avdiovizualni pristop je bil, da se kot dialektologinja in etnologinja nisem želela ukvarjati le z jezikom, temveč tudi z vizualno podobo pripovedovanih vsebin. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da je treba v času tehničnih možnosti vključiti avdiovizualno dokumentacijsko metodo.

Kako se počutite ob snemanju zadnjih govorcev v krajih, kjer slovenščina izginja?

Herta Maurer-Lausegger: Počutim se dobro in sem hvaležna, da mi zdravje še omogoča dokumentirati njihov govor. Veseli me, da se ljudje v Ziljski dolini, kjer v zadnjih letih snemamo s filmsko ekipo Artisa, odpirajo in da so spet bolj naklonjeni ziljščini, čeprav velika večina prebivalstva ne govori več slovensko. Mnogi obžalujejo, da jim starši niso posredovali materinščine. Da bi ljudem v regiji omogočili, da se ponovno povežejo z ziljskim narečjem, snemamo dokumentarne filme v ziljščini in koroški nemščini. Z izdajo filmov v dveh izvirnikih na skupnih USB-ključkih je stik zagotovljen. Od začetka sem sledila pozitivnemu načelu, da mi bo uspelo pred kamero postaviti dobre govorce narečij, točno tako kot si želim, tudi tam, kjer je dokumentacija najbolj potrebna. Veseli me, da prav v teh dneh lahko dokumentiramo narečje in kulturo na skrajnem severu občine Štefan v Ziljski dolini in v okolici Brda pri Šmohorju. Produkcija dokumentarnega filma o tradicionalni ziljski noši v dveh izvirnikih naj bi bila skončana do konca aprila, predstavitev in izid filmov pa je načrtovan za maj 2026.

Vaše filmsko delo ni omejeno le na etnološko-dialektološke filme. Prispevali ste tudi k celovečernim in dokumentarnim filmom, pri čemer ste prevzeli različne produkcijske vloge. Kako je prišlo do vašega sodelovanja s filmsko industrijo?

Herta Maurer-Lausegger: Po končanem študiju slavistike in etnologije na Univerzi v Gradcu sem se v gostišču naše družine soočila s filmsko ekipo dunajskega režiserja Fritza Lehnerja, ki me je pritegnil k sodelovanju v treh filmskih produkcijah: »Schöne Tage« (Lepi dnevi) ter pri drugem in tretjem delu filmske serije celovečernega igranega filma »Das Dorf an der Grenze« (Vas ob meji). Naš film o mlinih in žagah je bil odskočna deska za sodelovanje pri produkciji televizijske dokumentacije »Kärnten. Leben am Wasser« (Koroška. Življenje ob vodi) v okviru televizijske stalnice »ORF Universum« režiserja in producenta Curta Faudona (Faudon Movies, New York). Občasno sem sodelovala kot strokovna svetovalka tudi pri produkciji drugih filmskih dokumentacijah. Ob vseh teh dejavnostih sem si nabrala vsestranske izkušnje s filmsko stroko.

V svojem življenju ste odkrili in arhivirali veliko stvari z namenom, da bi jih ohranili za vedno. Kaj pa je tisto, za kar veste, da bi moralo obstajati, pa do tega ne morete priti? Kaj pa je tisto, kar je izgubljeno, ker ste prišli prepozno?

Herta Maurer-Lausegger: Z veseljem bi odkrila in raziskala še več starih rokopisov, zlasti takih s področja koroškega bukovništva, vendar je človek poklican le k nalogam, ki so mu namenjene. Vse to bi mi vzelo veliko časa, ki ga zaradi številnih drugih dejavnosti nimam. Bilo je veliko nadarjenih pripovedovalcev, ljudskih pevcev in muzikantov, katerih delo bi bilo vredno dokumentirati, a jih žal ni več med nami. Kljub temu se vedno odpirajo nove poti, ki vodijo do novih ciljev.

Ni nujno, da se nekaj lahko izgubi samo zato, ker si prišel prepozno. Moj prvi dialektološki posnetek z našo babico za slavistiko v Gradcu, še iz mojih študentskih dni, se je izgubil. V arhivu ga ni bilo več mogoče najti. Drug primer: V začetnih devetdesetih letih sva s filmskim snemalcem celovške univerze v Veliki vasi pri Št. Jakobu v Rožu posnela intervju z Micko Miškulnik in Hanzijem Hafnerjem. Žal je bil posnetek pomotoma izbrisan. Na srečo se je ohranil zvočni zapis, ki sem ga z njima naredila nekaj časa prej.

Raziskovali ste, poučevali in predavali na univerzah v Avstriji in tujini, predavali pa ste tudi na našem podeželju. Kako vidite Koroško v spremenjenih okoliščinah, ko ni več treba skrivati slovenskega jezika, kot je bilo nekoč? Ali sta k temu prispevata tudi regija Alpe-Jadran in Evropa?

Herta Maurer-Lausegger: Na srečo se je stanje glede slovensko-nemške dvojezičnosti na Koroškem razvijalo pozitivno, kar sem na dvojezičnem terenu opazovala sama. V času mandata deželnega glavarja Petra Kaiserja se je slovenščina v zavesti koroškega prebivalstva vse bolj uveljavljala kot drugi uradni jezik Koroške, saj dežela Koroška posebne uradne dogodke izvaja dvojezično. K odprtosti glede dvojezičnosti pa prispevata tudi regija Alpe-Jadran in odprava strogih meja med državami Evropske unije.

Kako lahko slovenska narodna skupnost prispeva k obstoju slovenščine in slovenskih narečij na Koroškem? Kaj bi moralo biti v prihodnje v središču dela?

Herta Maurer-Lausegger: Prizadevanja pobude »Slovenščina v družini«, dokumentiranje hišnih in ledinskih imen ter drugi projekti in dejavnosti, namenjeni ohranjanju slovenščine na Koroškem, so spodbudna. Slovenščino bi bilo treba gojiti in živeti še bolj odločno kot jezik sporazumevanja in medsebojnega razumevanja, kjer koli je to mogoče, v idealnem primeru od zibelke do groba. Družine bi morale zagotavljati prisotnost slovenščine v domačem okolju, mladi pa bi se morali bolj zavedati svoje skupne odgovornosti za prihodnjo blaginjo slovenščine na Koroškem. Dežela bi morala razširiti spekter poklicnih možnosti, kar bi spodbujalo študente, ki so zaključili študij na univerzah zunaj Koroške, k vrnitvi v domovino. Njihovo sodelovanje v domačem gospodarskem, družbenem, jezikovnem in kulturnem življenju bi nedvomno znatno okrepilo slovensko narodno skupnost.

Če pogledate na kulturno dediščino v deželi: Kako močan je njen verski vidik in kaj k temu prispeva Cerkev?

Herta Maurer-Lausegger: Slovenska duhovščina je od nekdaj nepogrešljiv steber slovenskega jezika in kulture v cerkvenem življenju Koroške. Razmere so se v deželi v zadnjih desetletjih načeloma spremenile. Močno primanjkuje domačih slovenskih duhovnikov, pa tudi mladih vernikov. Redno farno življenje se v mnogih krajih v glavnem omejuje na starejše ljudi, klopi za otroke in mladino pa, razen ob večjih cerkvenih dogodkih, mnogokrat ostajajo prazne ali pa so slabo zasedene. Nadaljnji obstoj slovenskega bogoslužja in slovenskega cerkvenega petja je kljub vsem prizadevanjem duhovnikov v mnogih župnijah ogrožen. Skupaj s cerkvijo in veroučitelji bi morale slovenske kulturne organizacije iskati poti, kako priti iz te enosmernice.