Na povabilo rektorja Kopeiniga je Borut Pahor v ponedeljek, 27. marca, obiskal Tinje. Veliko se je srečeval s koroškimi Slovenkami in koroškimi Slovenci. Izpostavil je tudi željo, da bi politični predstavniki slovenske narodne skupnosti na Koroškem – po vzoru slovenske narodne skupnosti v Italiji – pripravili skupne točke, za kaj se vsi zavzemajo. Spregovoril je o neverjetni složnosti ob času osamosvajanja Slovenije in kako se lahko iz tega zgodovinskega trenutka učimo za naprej.

Prejšnji termin za predavanje v Tinjah ste morali žal odpovedati zaradi operacije. Kako se počutite, kako vam gre zdravstveno?

Borut Pahor: Zelo sem vesel, da sem zdaj tukaj, počutim se zelo dobro. Prihodnji teden se odpravljam na maraton v Berlin, kjer bom zastopal slovenske barve, upam, da ponosno in uspešno. V Berlin se odpravljam zato, ker imam pogovor z nemškim predsednikom in prijateljem Steinmeierjem, ki mi je ob najinem zadnjem uradnem obisku na severu Nemčije za slovo podaril startno številko berlinskega maratona. Nekako je bilo tudi v času bolezni in operacije moj navdih, moja motivacija, da čim prej okrevam, da se vrnem v polno življenje.

V politiki ste bili v najvišjih funkcijah. Bili ste predsednik državnega zbora, ministrski predsednik, predsednik Republike Slovenije. Zakaj ste se kot mlad človek odločili za vstop v politiko? Je bila to odločitev ali je bilo to naključje?

Borut Pahor: Kot mladeniča me politika ni zanimala, zlasti ne kot gimnazijca, zanimala me je politična zgodovina. Iz strasti in radovednosti za politično zgodovino sem se odločil za študij političnih ved, vendar z mislijo, če bi že vstopil v mednarodni politični prostor, bi stopil na diplomatski parket. Ko sem zaključeval fakulteto, mi je takratni dekan in sedaj moj prijatelj profesor Ernest Petrič uredil štipendijo v Združenih državah Amerike. To je bila ena prvih ameriških štipendij za doktorski študij diplomacije v Ameriki za študente iz centralne in vzhodne Evrope. Takrat je bila še železna zavesa, Berlinski zid in vse, kar je v to sodilo. To je bilo leta 1987 velika reč. Ko sem že pakiral kovčke, pa je zbolela mama in nisem si predstavljal, da bi bil daleč od mame, če bi ji bilo hudo, zato sem ostal doma. To naključje je potem proizvedlo okoliščine, da sem od blizu lahko spremljal zaton enega sistema in vzpon drugega. Vključil sem se v ta proces brstenja slovenske politične pomladi, bil sem izvoljen za enega najmlajših poslancev takratne skupščine, Bučarjeve skupščine, kot ji rečemo. In tako se je začela politična pot, ki me je na določen način zasvojila in osvojila. Bila je lepa, sem in tja tudi grenka. Bila je polna lepih doživetij, sem in tja tudi razočaranj. Ko sem zdaj povlekel črto pod 32-imi leti, ugotavljam, da mi je veliko dala. Upam, da sem vsaj do neke mere ljudem, ki so me devetkrat zapored izvolili, s svojimi ravnanji vrnil zadoščenje, kot sem ga bil sam deležen po vsem tem času.

Koliko ste lahko v svojih funkcijah spremljali slovensko narodno skupnost na Koroškem?

Borut Pahor: Pravzaprav od vsega začetka svojega delovanja, tudi zato, ker me je to zanimalo. V komisiji za mednarodne odnose sem takoj, aprila 1990, ko je bila Bučarjeva skupščina konstituirana, s peščico drugih sodeloval v pododboru za spremljanje naših narodnih skupnosti v zamejstvu. Najprej zato, ker sem imel kot Primorec, kot Goričan, osebno izkušnjo s Slovenci, živečimi v Italiji. Drugič zato, ker sem vedno doživljal zamejce kot Slovence, ki so morali za to, da so ohranili svojo identiteto, vložiti še veliko več kot mi, in sem jih zato cenil in spoštoval. Del našega sorodstva je bil v Italiji, v Trstu in v Milanu. Tretjič pa zato, ker se nam je zdelo vsem, ne samo meni, da se z demokratizacijo sprva, potem pa z osamosvojitvijo, odpira novo poglavje, ki je dobilo oz. bi moralo dobiti nov zagon z vstopom v Evropsko unijo, ko nastaja nekaj, kar smo imenovali enotni slovenski kulturni prostor. Ko danes pogledam to prehojeno pot, se mi zdi, da lahko imamo neka zadoščenja in veselje, čisto pošteno pa moram reči, da nisem tako zadovoljen z dosežki. Lahko bi bili bolj domiselni in bolj ambiciozni. A tukaj smo. Mislim, da je Slovenija s tem, ko je postala samostojna država, vključena v evropsko družino narodov v situaciji, ko lahko tudi zaradi te brezmejnosti konstituira nekaj, kar nikoli pravzaprav nismo imeli, in to je bolj živahen, živ enotni kulturni prostor.

Kako ocenjujete meddržavne odnose med Avstrijo in Slovenijo? Kje še vidite potencial?

Borut Pahor: Ko smo se osamosvajali na začetku 90-ih let, si je malokdo predstavljal, da se bo Slovenija tako hitro in uspešno umestila v evropsko in mednarodno skupnost. Še več: v zadnjih letih lahko z veseljem ugotavljam, da nikoli nismo imeli tako dobrih odnosov z vsemi štirimi sosednjimi državami, tudi z Avstrijo. Zato je nekaj dokazov. Eden od njih je bilo tudi skupno obeleževanje 100-letnice koroškega plebiscita. Mislim, da je šlo za zelo zrelo ravnanje obeh držav, obeh narodov še bolj kot držav. S predsednikom in prijateljem Van der Bellnom se nikoli ne bi odločila za kaj takega, če ne bi čutila v pogovorih jaz z manjšino, on z večinskim prebivalstvom, da je nastopil čas za to. To je simbolna prelomnica, ki navdihuje za naprej. Nikoli ne bomo rekli, da so pravice, ki jih utemeljuje 7. člen Avstrijske državne pogodbe v celoti izpolnjene, kot to dostikrat velja sicer za pravice iz ustave ali zakonov. Vedno moramo stremeti višje. Kot nekdo, ki je z avstrijsko državo delal kot predsednik parlamenta, vlade, države, lahko rečem, da se avstrijska država zaveda svoje odgovornosti. Nekatere obveze, tudi obljube, izpolnjuje manj, ko bi si koroške Slovenke in koroški Slovenci ter tudi Slovenija želeli, ne morem pa reči, da to zavestno krši. Avstrija z dejanji dokazuje, da ima Slovenijo za naslednico sopodpisnice Avstrijske državne pogodbe.

Pogovarjava se v Tinjah, v hiši dialoga. Kot predsednik Republike Slovenije ste bili znani po tem, da ste vedno iskali dialog in še vedno se zelo trudite zanj. Kaj je potrebno za dober dialog, da dialog uspe?

Borut Pahor: Ravno včeraj sem gledal intervju z bivšim ameriškim predsednikom Barackom Obamo, ki je povedal misel, da je politika umetnost, v kateri je koristno delati kompromise, tudi če imaš 100-odstotno prav. Mislim, da je politika umetnost, če ustvarja kaj lepega, bolj pravičnega, solidarnega, vendar pa to ni mogoče brez dialoga. Dialog ni cilj sam po sebi, je orodje, da pridemo do nekaterih ravnanj in stališč, brez katerih skupnost ne more iti naprej. Skupnost lahko ostaja, se ohranja in se krepi samo skozi dialog tistih, ki mislijo različno. Pri tistih, ki mislimo enako, dialoga ne potrebujemo. Dialog nam omogoča, da presežemo razlike. Vedno se mi je zdelo, da so razlike čudovite, da jih je treba videti kot bogastvo, a nas lahko ogrožajo, če se izključujejo. Nedolgo tega so me mladi ljudje spraševali, ali mi je bilo kdaj žal, da so me kritizirali zaradi tega, ker sem veljal za nekoga, ki je, če ste ga udarili po levem licu, nastavil še desno. Ne rečem, da je to metoda, ki je vedno prava ali ustrezna, a mislim, da sta odpuščanje in strpnost bolj koristna pot kot maščevanje in sovraštvo. Ko postajam star, spoznavam, ko si zastavimo vprašanje, kaj je prav in kaj je narobe, da si moramo postaviti vprašanje, kaj je vzdržno na dolgi rok. In dialog je vzdržen na dolgi rok. Ne obžalujem, da sem bil in ostajam človek dialoga.

Kot oseba na pomembnih pozicijah ste bili večkrat soočeni s kritiko. Kako ste ločevali med konstruktivno in destruktivno kritiko in kako ste tudi iz kritike učili?

Borut Pahor: Zdi se mi, da tako jaz kot velika večina ljudi raje sliši kakšno dobro besedo kot slabo. Tako kritiko kot pohvalo je treba vzeti »cum grano salis« – z distanco. Ko vas hvalijo, je super, ampak je treba biti previden. In tudi, ko vas kritizirajo, je morda težko, a je treba ugotoviti, ali se lahko iz tega kaj naučiš – včasih pa tudi ne. Kritike ne smeš jemati kot napad nate, na katerega moraš odgovoriti z napadom. Tudi najbolj surovo kritiko je treba vzeti s strpnostjo, nikoli ne smeš odgovarjati nazaj z enako surovostjo, ker to vzame energijo in čas. Bral sem zapise Nelsona Mandela. Spraševali so ga, kako da ga po vsem tem, kar mu je bilo storjeno, ne prevzame želja po maščevanju. Odgovoril je: »Saj me, ampak imam pomembnejše ideje.« Ta misel me zelo navdihuje.

Vedno ste se udeleževali cerkvenih prireditev, sv. maš, večkrat ste bili tudi na srečanju mladih v Stični. Kako ocenjujete prispevek katoliške Cerkve k družbi?

Borut Pahor: Pri nas doma, razen starih staršev, nismo bili verni, nismo hodili v cerkev. Oba, mama in oče, sta me vzgajala v laičnem duhu, vendar pa nikoli nič cerkvenega ni bilo vzetega slabo. Nisem rasel s predsodki. Ko je bil čas slovenske politične pomladi in so začele vznikati tudi krščanske institucije, recimo Peterletovi krščanski demokrati ali Komisija pravičnost in mir, jih nisem jemal kot napad na laično državo. Ne kot antagonizem, ne kot nevarnost ali nasprotje, ampak kot njen sestavni del. Zavzemal sem se, da se s Cerkvijo uredijo odnosi na državni ravni. Spomnite se slavnega Vatikanskega sporazuma, za katerega si je zelo prizadeval predsednik Drnovšek. Takrat je bilo veliko uporov proti temu, jaz pa sem rekel, da se mi zdi prav, da se ti odnosi uredijo – z vidika državnosti in z vidika naše krščanske skupnosti. Naša narodna identiteta je prežeta z vero, tudi s skrbjo Cerkve za naš obstanek. Ko greste po svetu danes, boste naleteli na celo vrsto krajev in držav, kjer prav katoliška Cerkev drži po konci našo narodno skupnost.

Pred kratkim ste imeli odmevno dobrodelno akcijo, za dober namen ste prodajali svoj 32 let star avto, Renault 4 – katro. Zbran denar ste donirali otrokom z rakom. Kako je akcija potekala oz. še poteka?

Borut Pahor: Na začetku decembra sem v italijanski deželi Trento dobil nagrado De Gasperi za prispevek h gradnji Evrope. Ta nagrada, ki je zelo ugledna, je imela tudi finančni del, 25.000 evrov. Ko sem izvedel za to, sem takoj rekel, da bom ta denar dal za otroke z rakom. Izkazalo se je, da po naših predpisih tega finančnega dela ne smem dobiti in mora iti v proračun države. Ni se mi zdelo dobro, da ne bi naredil nekaj, kar sem obljubil. Ker kupujem nov avto in sem moral katro prodati, smo se doma odločili, da jo prodamo za dober namen. Nisem si mislil, da bomo zbrali toliko. Za katro sem dobil 60.000 evrov in sem jih dal za otroke z rakom. Družina Fratar iz Dravograda, ki je avto kupila, se je odločila, da bo z akcijo nadaljevala. Vsak lahko vplača znesek, ki ga bodo namenili otrokom, ki se borijo z rakom in slovenjegraški bolnišnici. Do včeraj so zbrali 180.000 tisoč. Akcija poteka do konca tega meseca, nato bom v Dravogradu izžrebal novega lastnika izmed vseh teh, ki so darovali. Katra je stara natančno toliko kot slovenska država, v Franciji je bila izdelana tistega dne, ko je bila Slovenija ustanovljena, leta 1991.

Zdi se, da ste zelo radi med ljudmi. Kaj vam daje energijo za srečanja, moč za življenje, upanje za naprej?

Borut Pahor: Dostikrat me vprašajo, če kaj pogrešam svoje delo. Da bi pogrešal funkcijo samo po sebi, to ne, pogrešam pa ljudi. Niti ne pogrešam toliko uradniškega dela ali političnega, urejanja odnosov med institucijami, druženje z ljudmi pa. Svojo funkcijo predsednika Republike Slovenije sem razumel kot funkcijo, ki povezuje. Če želite povezovati, morate med ljudi. Osebni stik je še vedno najbolj dragocen. Rad sem šel med ljudi, tudi predsedniško palačo sem odprl, da so prišli k meni. Urnik je bil poln srečanj in to mi je dajalo posebno veselje. Tega je zdaj manj, ampak še vedno dovolj. Ko sem dobil vabilo, da pridem v Tinje, sem se ga zelo razveselil, da pridem med ljudi na Koroško.