Slovenska koroška narečja odlikujejo vsakogar, ga naredijo prepoznavnega, dajejo posamezniku korenine in izžarevajo domačnost. Prav ta barvitost narečij se je zrcalila na letošnji Šolski akademiji Slovenske gimnazije v torek, 14. maja, v Kulturnem domu v Pliberku. S kulturno-glasbeno-jezikovno rajžo so dijaki, dijakinje in profesorji popeljali obiskovalce prek Podjune, Roža in Zilje v Slovenijo, Furlanijo in po svetu. 

Glasbeno-jezikovni sprehod je pričel zbor nižje stopnje Slovenske gimnazije pod vodstvom Sandre Lampichler z narečno pesmijo »V Plibrci v jormaci« nadaljeval z rožansko »V Blacu na pvacu« in zaokrožil z ziljsko »Pikce pr Zile«. Med posameznimi pesmimi pa so dijakinje in dijaki posrečeno predstavljali besede in izraze v narečjih vseh treh dolin. Prijetno domače so zazveneli izrazi »čompe, repica, hrušče«. Samozavestna govorica in zvok narečja je pričal o zakoreninjenosti mladih v narečjih. Širino in kulturno raznolikost izobraževalne ustanove koroških Slovencev so predstavili dijaki in dijakinje 3 c razreda s scenskim prizorom »Ti si enkraten«. Dijaki so popeljali tudi v svet naravoslovja, ki je poleg bogate jezikovne ponudbe bistven del pedagoške ponudbe na šoli in se zanj navdušuje mladina v vedno večji meri. Povezanost čez meje in kulture je zazvenela iz grl dijakinj in dijakov višje stopnje Slovenske gimnazije pod vodstvom Romana Verdela. Zbor se je ob spremljavi glasbenikov sprehodil po evropskem glasbenem svetu in svoj nastop zaključil z globoko izpovedjo Polanškove pesmi »Sosed pri sosedu«. 

Glasbeno-jezikovno-kulturna prireditev je bila v prvi vrsti poklon Kugyjevim razredom, ki so bili zasnovani in uresničeni pred 20-imi leti na Slovenski gimnaziji. »Zamisel žive tri- in večjezičnosti je izredna ponudba, je postala v teku let v šolskem kontekstu domnevna pedagoška samoumevnost, za katero pa se je treba zavzemati vedno znova,« je dejala v svojem pozdravnem nagovoru ravnateljica Slovenske gimnazije Zalka Kuchling. Zahvalila se je izjemnemu pedagoškemu timu, ki s strokovnostjo in angažmajem pripravlja in oblikuje izobraževalno ponudbo dijakom in dijakinjam Kugyjevih razredov. Jezikovno kopel, v katero se že 20 let spuščajo dijaki in dijakinje, od vsega začetka projektno vodi Olga Gallob. O bogastvu in kvaliteti izobrazbe so v filmskem posnetku spregovorili absolventi Kugyjevih razredov, ki so se oglasili iz evropskih mest in se s hvaležnostjo ozirali na izobraževalno pot, ki jim je odprla pot v širni svet. Jubilantom je v pisni obliki čestital dolgoletni ravnatelj Slovenske gimnazije in iniciator Kugyjevih razredov Reginald Vospernik: »Rad se spominjam pionirskih let in prvih kugyjevcev, ki so medtem že zdavnaj maturirali in uspešno opravili študij in poklicno pot. Zelo vesel pa sem tudi različnih težiščnih projektov, ki jih Slovenska gimnazija realizira vedno znova.«

V letošnjem letu je na kulturni ravni Slovenska gimnazija pobratena s Slovensko glasbeno šolo dežele Koroške. Nastop učencev ustanove, v kateri je prav tako kot na Slovenski gimnaziji učni jezik slovenščina, je obogatil prireditev. Akademija Slovenske gimnazije pa je nudila priložnost tudi Združenju staršev na šoli, ki vsako leto podeli Volbankovo nagrado za posebne zasluge. Letos je nagrado prejela profesorica Sonja Kramer-Sienčnik za skrbno pedagoško delo, v katerem ji je bila skrb za materinščino glavno vodilo. Letošnjo akademijo, pod režijskim vodstvom Aleksandra Tolmaierja, sta zaznamovala veselje in ponos – 20-letnica Kugyjevih razredov in ob dejstvu »da je slovenščina neprecenljiva dota, ki združuje šolsko skupnost z ljudmi po vseh dolinah, regijah in državah.« 

Micka Opetnik

 

Reginald Vospernik 

Ob 20-letnici Kugyjevih razredov na Slovenski gimnaziji

V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je spočela še povsem presenetljivo sveža pedagoška inovacija medkulturnega učenja na stičišču evropskega kulturnega bogastva ob zamisli športne avanture nadregionalnega olimpijskega tekmovanja. Samo nekaj nas je bilo, ki smo bili prepričani o prodornosti ideje, mnogo skeptikov je tedaj še stalo ob strani ali celo prikrito nasprotovalo uresničitvi. V idejnem smislu slovitega večkulturnega alpinista Juliusa Kugyja v gorovju Julijcev – kasneje so mu postavili v bližini izvira Soče spomenik z znamenitim pogledom na njegove ljubljene gore – smo si izbrali njegovo ime za svojevrstno in mnogoliko vraščanje v jezikovno-etnični ambient. 

Živo se spomnim, kako mi je nekega dne podarila kolegica Marija Spieler, sama navdušena alpinistka in zdaj že nekaj let pokojna, knjigo o naravnem raju Julijskih Alp. Ob branju se mi je prav ponudila podoba Juliusa Kugyja, Korošca in Tržačana po izvoru in s slovenskimi koreninami po mami. In že se je rojevala ideja o nadregionalni kulturni vzajemnosti; v družbi začetne trojke, Olge Gallob, Zalke Kuchling in Miha Vrbinca, in ob znanstvenem spremstvu celovške univerze v osebi univ. prof. dr. Dietmarja Larcherja – nekoliko kasneje sta se mu pridružila še prof. Georg Gombos in z evalvacijo doseženih uspehov tudi graški žal že pokojni univ. prof. Erich Prunč – smo zaorali ledino. Od samega začetka je italijanski del izobrazbe spremljal vse do danes Adriano Sabotto. 

Sestavne značilnosti so enotedenske jezikovne kopeli, tako imenovane imerzije, ob začetku vsakokratnega šolskega leta; v domala v vseh letih so bile te jezikovne kopeli v Stari pošti na Ziljski Bistrici, ki se kot lokacija ob italijanski meji naravnost ponuja za tako intenzivno učenje v italijanščini, v večini učencem do vstopa v gimnazijo neznanem jeziku. Zelo pomembna je spremna dejavnost jezikovnih asistentov in asistentk iz sosednjih dežel, zlasti seveda iz Slovenije, menjava učnega jezika v raznih predmetih, izmenjava učenk in učencev s sosednjimi šolami Alpsko-jadranskega prostora, projekti, jezikovni tedni in še marsikaj drugega. Ob tem je bilo potrebno, da smo v tej pionirski fazi v neštetih pogovorih, sestankih, simpozijih in delovnih krožkih razvijali posebno didaktiko večjezičnosti in medkulturnosti. Team prvih let je moral poskrbeti za učne pripomočke in se spustiti pogumno v marsikateri pedagoški eksperiment.  

Da je Slovenska gimnazija prejela le dobro leto kasneje, ko je uspešno stekla izobrazba v Kugyjevem duhu,Pečat za inovativne jezikovne projekte,da je bila v tistem času sprejeta v krog tako imenovanih Unescovih šol,je dokazovalo, da je šola na pravi poti pedagoške inovativnosti. Navsezadnje pa dokazuje iz leta v leto število vpisanih, jezikovno nadarjenih fanov in deklet, da se je ideja večkulturne vgoje uveljavila.

In nenazadnje: V teh preteklih dvajsetih letih je šolo zapustilo lepo število absolventk in absolventov, ki dokazujejo z raznovrstno izbiro študijskih smeri tudi na mednarodi ravni široke palete poklicnih profilov, da jih usposablja izobrazba v Kugyjevih razredih za raznolike pozicije, ki segajo od gospodarsko in politično usmerjenih biografij do pedagoških poklicev, zaposlitev v zdravstvu in še na številnih drugih področjih.

Profesor Dietmar Larcher, od vsega začetka kugyjevec z dušo in telesom, je to izrazil v prispevku za knjigo Natürlich zweisprachigz naslednjo ugotovitvijo: The Proof of the Pudding Is in the Eating (prosto prevedeno: Kvaliteta hrane se izkaže šele, ko jo užiješ).

Ob vseh tradicionalnih oblikah učenja in posredovanja znanja, ki ga vsakdo od nas starejših pozna iz lastnih šolskih izkušenj, se uveljavlja pri razvijanju »kugyjevske pedagogike« tudi na pobudo znanstveno osnovanih pedagoških ved vrsta novih prijemov: npr. tako imenovani tandem princip, na osnovi katerega se učenke in učenci učijo jezika (in z njim povezane kulture) drug od drugega – to načelo se je žal zaradi strukture nehomogene in menjajoče se strukture dijaštva dalo le deloma in s pridržki uresničiti –, s tem načelom družno pa naj se uveljavlja tudi tako imenovana pedagogika medsebojnega srečavanja. Da je jezik integralni del culture, je eno izmed osnovnih načel koncepta Kugyjevih razredov.

 

 

Draga Sonja!

Kot Tvoja bivša učenka in sedanja kolegica Te poznam že več kot 35 let in Te doživljam kot močan steber Slovenske gimnazije ter naše slovenske narodne skupnosti. Vestno in dosledno si nas učila svojčas in vse do danes z vnemo posreduješ mladim matematiko in ob tem slovenski jezik. Učenkam in učencem, ki jim med poukom še ni vse jasno, se posvetiš še posebej in jim potrpežljivo razlagaš postopke računanja po pouku v avli ali pa v popoldanski oskrbi. Dosledna je tudi Tvoja ljubezen do vrednot – mati-domovina-Bog, ki si jih prejela doma in ki jih zavestno in odločno živiš in razdajaš kot učiteljica, kolegica, prijateljica, žena, mati, babica, kulturna delavka in še mnogo več … skratka z dušo in telesom ljubiš in daješ. Posebej cenim Tvojo odkritosrčnost in kritičnost, tudi samokritičnost, vse globoke pogovore ter Tvoj spoštljiv in širok pogled na vsakega človeka. Pravo veselje pa je izpeljati s teboj katerikoli projekt, saj vsi vemo, da se nate lahko stoodstotno zanesemo. S polno paro se lotiš nalog in izzivov ter v detajlu premisliš vse potrebne korake in tudi na nagelj in rožmarin ter vino in pogačo nikoli ne pozabiš. Iz srca Ti čestitam za Volbankovo nagrado – za posebne zasluge pri usvajanju, utrjevanju in posredovanju slovenskega jezika med koroško mladino – in se Ti zahvaljujem zato, da si, kar si! 

Monika Novak-Sabotnik