»Na posnetku, ki ga je ujel neznani fotograf, sta dve vitki dekleti: prva v karirastem krilu, lahki jopici in v temnih nogavicah, druga v elegantnem črnem plašču in z lepo spletenima kitama, ki ji padata čez hrbet. Ta je brez nogavic, očitno so tukaj še ostanki, zadnji zdihljaji toplega poletja, mogoče zgodnji septembrski dnevi.« Tako se začenja Jančarjev roman In ljubezen tudi. V zgodnjih septembrskih dnevih. Prav na takšen dan, v zadnjih vzdihljajih toplega poletja, 16. septembra, je Jančar roman predstavil v Tischlerjevi dvorani Mohorjeve v Celovcu. V imenu organizatorjev so občinstvo v dvorani in pred zasloni (Slovenski spored ORF je poskrbel za neposredni prenos) pozdravili: Karl Hren za Mohorjevo, Alfred Boschitz za Koroško pisateljsko zvezo in Niko Kupper za Društvo slovenskih pisateljic in pisateljev v Avstriji. Glavni pobudnik večera Horst Ogris je bil na odru in se je ta večer znova izkazal kot izjemen poznavalec literature, moderator in prevajalec. Na drugi strani odra je sedela igralka Magda Kropiunig, ki je brala Jančarjev roman In ljubezen tudi v nemškem prevodu (prevedla ga je Daniela Kocmut), Jančar sam je bral izvirnik.

Drago Jančar v svojih romanih pogosto uporabi zgodovinsko tematiko: »Zgodovina je določala življenja ljudi, zato je logično, da se s tem ukvarja tudi literatura. Ne zaradi razlaganja velikih zgodovinskih sistemov, ampak zaradi posameznika, ki se je znašel v tem vrtincu, v tej zgodovinski preši.« Letos, 1. oktobra, bi moral v Parizu predstaviti prevod romana Galjot v francoščini. To je roman o prelomnem času, o dobi kuge, izolacije … »Tudi ta knjiga je kot mnoge druge Jančarjeve knjige metafora za človeka, ki je poteptan in zasužnjen,« je dejal Horst Ogris. »Čudno naključje je, da je francoski prevod izšel natančno v tistem tednu, ko so razglasili pandemijo v Franciji in pri nas. Prijatelju v Pariz sem napisal: 'Poglej, moj junak Johann Ot je zdaj priplul po Seni v Pariz, pogledal okrog sebe in je rekel: Déjà vu.' Ta roman sem pisal, ko sem bil mlad in sem mislil, da so kuge in podobne stvari samo v zgodovinskih knjigah. Zdaj pa je vse to okrog nas, tudi v mojem romanu nosijo maske. Ne vemo, kako ranljiva in krhka je naša civilizacija in človek v njej. Tudi zato pišem knjige in zato je smiselno pisati literaturo,« jasno odgovarja Drago Jančar, ki pa ni samo romanopisec, ampak tudi dramatik in esejist. Prav v dramatiki je nekoč odpiral pomembne teme tistega časa. »Družbena atmosfera, ki je bila zaprta in se je odpirala, je omogočala takšen tip gledališča. Ljudje so v gledališču tega tipa videli še nekaj več, metaforo za svobodo.« Od gledališča se še ni popolnoma poslovil, roman To noč sem jo videl so uprizorili kot odrsko branje v Burgtheatru. A obenem kritično dodaja: »Tekst je del magije gledališča in ko se bo vrnil tekst, bom verjetno še kaj napisal za gledališče.«

Horst Ogris ni mogel mimo vprašanja Jančarju, zakaj se tako rad kresa prav z Nobelovim nagrajencem Petrom Handkejem. Jančar je odgovoril, da Handkeja ceni kot zelo izvirnega in pomembnega evropskega pisatelja, a glede Jugoslavije se je motil. Kot pravi Jančar, je Handke »iz svoje tukajšnje temne koroške osebne izkušnje in svojega notranjega genija naredil čudovito literaturo.« Takšno literaturo piše tudi Drago Jančar, letošnji dobitnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost. In morda nekoč tudi Nobelov nagrajenec za literaturo ...

Mateja Rihter