Organisation / Organizacija

Nedelja

Valentin Inzko praznuje 70-letnico med Sarajevom, svetom in Svečami

»Nikoli se nisem branil delati za narod in Cerkev«

Valentin Inzko (Gotthardt)
Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)

Nekaj pesmi je, ki jih imenuje »magični trenutek, ko se v srcu nekaj premakne«. Valentin Inzko je ostal prizemljen v svoji domači vasi Sveče, od koder se odpravlja v svet kot vrhunski diplomat. Dejstvo je: ta koroški Slovenec  je ena najodličnejših osebnosti Koroške.

 

Lep pozdrav iz New Yorka. Tako ste sklenili sporočilo po pametnem telefonu na vprašanje, ali vam lahko pošljem vprašanja za pogovor. Vaše življenje je življenje dolgih poti. Nešteto je bilo potovanj v centre političnega dogajanja in vračanje domov. So razmišljanja na dolgih potovanjih, ko odhajate iz domačih Sveč v svet drugačna kot pa razmiš-ljanja, ko se s kakega svetovnega potovanja vračate domov v Sveče? 

Valentin Inzko: V New York moram vsako leto vsaj dvakrat, saj redno poročam Varnost-nemu svetu Združenih narodov v maju in novembru o položaju in situaciji v Bosni in Hercegovini in to že deset let. Razumljivo je, da sem pred potovanjem nervozen, saj moram nastopati pred petimi stalnimi članicami Varnostnega sveta, Anglijo, Francijo, Kitajsko, Ameriko in Rusijo, ter desetimi nestalnimi članicami. Sprašujem, se, kdo me bo podprl (pravzaprav vsi) in kdo z mojim poročilom ne bo zadovoljen (po navadi Rusija). Redno obiskujem tudi Urad podpredsednika Združenih držav Amerike, Ameriški svet za nacionalno varnost in Zunanje ministrstvo. Skoraj vedno pa imam tudi predavanje na kaki univerzi ali zunanjepolitični asociaciji. Če predavaš na univerzah, kot so Harvard, Princeton, Columbia, ali pa na katoliški univerzi Georgetown, si seveda dodatno nervozen, ker hočeš dobro odrezati in biti spet povabljen. Po potovanju sem seveda sproščen in do neke mere zadovoljen, če se stvari posrečijo.

Občasno potujem tudi na Japonsko, v Kanado, Rusijo in druge države, ki so zastopane v mojem nadzornem odboru, odboru za implementacijo miru v Bosni in Hercegovini. Malo bolj pogosto pa potujem v Bruselj, Berlin in London, v države, ki so ključne glede na politiko mednarodne skupnosti v Bosni.

Je pa tudi tako, da ob vrnitvi načrtujem že naslednje potovanje, nezadovoljen sem, če koga nisem srečal ali pa izpustil, če ničesar nisem povedal, ali pa če ni bilo dovolj odmeva. 

 

Vse poklicno življenje ste bili v diplomatski službi. To pomeni biti vedno tudi v središču velikih političnih odločitev. Trenutno ste visoki predstavnik Bosne in Hercegovine pri Združenih narodih. To ste že nekaj let in ste sami nekoč dejali, da je vaše delo pravzaprav naravnano v to, da visoki predstavnik ne-kdaj ne bo več potreben. Kaj se mora zgoditi, da Bosna in Hercegovina ne bosta več potrebovali takega predstavnika? Kje se zatika in kje je upanje na to?

Inzko: To drži. Stvar je nekako taka kot pa tedaj, ko so zavezniki leta 1945 osvobodili Avstrijo od nacizma in jo nekaj časa kontrolirali oz. opazovali: ali je demokracija dovolj trdna, saj je pred drugo svetovno vojno ni bilo, ali se nacizem vrača in tretje, ali je Maršalov plan ekonomskega okrevanja Avstrije uspešen. Potem so se umaknili. Na Koroškem so to bili Angleži, ki so uved-li obvezno dvojezično šolstvo. Že štiri dni po njihovem odhodu v oktobru 1955 so se pa začela formirati prva nemškonacionalna združenja in so organizirala šolske stavke, tako da je obvezna dvojezična šola padla leta 1958. Po mojem je to bil najhujši udarec za manjšino po letu 1945. Od 13.000 učencev jih je ostalo samo kakih 1.200. Seveda so danes prijave razveseljive, ampak številke 13.000 ne smemo pozabiti. Podobno je v Bosni in Hercegovini. Mednarodna skup-nost je zares ogromno dosegla, saj je bila vzpostavljena nova državna uprava, valuta, ministrstva, oblikovali smo registrske tablice, davčno administracijo in na koncu skup-no ministrstvo za obrambo, saj smo imeli pred tem tri armade.

Tedaj se je začelo tudi radikalno zmanjševanje števila tujih vojakov od 60.000 na 600, moj urad pa je bil zmanjšan od 800 na približno 100 sodelavcev. Vse v smislu zapiranja in ukinitve mojega urada.

Na žalost so pa nekateri politiki začeli govoriti o spreminjanju notranjih, administrativnih meja, drugi pa celo o odcepitvi enega dela Bosne in Hercegovine. Seveda o zapiranju mojega urada sedaj nihče ne govori več, prej nasprotno. Če sem pa odkrit, bi bil zelo vesel, če bi se v doglednem času mogli zediniti na zapiranje urada. Pogoj je pa kratek in jasen: »Pozitivna ocena političnega položaja v Bosni in Hercegovini in popolna uresničitev Daytonskega mirovnega sporazuma.« Od tega smo pa na žalost še kar daleč oddaljeni.    

 

Sarajevo vam je poznan. Ko ste nastopili tam službo avstrijskega veleposlanika, ste bili najmlajši veleposlanik Avstrije v Sarajevu. Ste si mogli kdaj predstavljati, da bo v Jugoslaviji prišlo do vojne in da se boste vrnili v Sarajevo kot visoki predstavnik, ki bo pomagal pri normaliziranju odnosov med verstvi in narodi?

Inzko: Bil sem mlad diplomat v Beogradu med letoma 1982 in 1986 in sem napisal poročilo ob koncu beograjskih let o tem, kako so bili pravzaprav vsi narodi v tedanji Jugoslaviji bolj ali manj nezadovoljni s svojim položajem. Slovenci recimo so bili mnenja, da gre preveč denarja na jug. Besede vojna pa po mojem spominu nisem omenil. Preveč je bilo sodelovanja, preveč mešanih zakonov in tudi spomin na drugo svetovno vojno je bil še svež. Tudi da se bom vrnil, tega si nisem predstavljal.

 

Česa si najbolj želite za področje, v katerem delujete? So predstavniki verstev in politike na poti sožitja že tam, kjer bi morali biti in kakšna je vloga Evrope pri oblikovanju prihodnosti?

Inzko: Najbolj si želim pravne države. Državo, kjer se zakoni spoštujejo, državo, kjer vlada pravica, kjer ni korupcije, državo, ki dobro funkcionira, ki ima dobre šole in bolnišnice ter urejeno infrastrukturo. 

Verske skupnosti dobro sodelujejo, njihov vpliv je pa včasih omejen. Evropa je edina perspektiva, vsi želijo v Evropo, vendar tempo za Bosno ni ta pravi. Pa zaradi tega ljudje kar sami gredo v Evropo in država je zato bolj in bolj prazna.

 

Ne vem, kako sami ravnate s časom. Ob koncu tedna ste skoraj vedno na Koroškem in pri ljudeh na prireditvah po vsej deželi. Kako vam vse to uspe? Ali pri vas čas drugače mineva? Ali zakaj so za vas potrebni ti kontakti?

Inzko: Drži. Včasih grem tudi na štiri prireditve za konec tedna, mnogokrat pa vsaj na eno ali pa dve. Tam dobim neverjetno energijo, si načrpam optimizma in samozavesti. To so tudi zlati trenutki sreče, ko gledam lutke, ali pa Hamleta, kak novi film, skulpture ali pa slike, šolske akademije, ... Mislim, da ima po besedah garača gospoda Pika samo Kulturni dom v Pliberku 1.000 terminov na leto, če vzamemo tudi treninge in vaje. Isto število imajo verjetno Tinje z Jožetom Kopeinigom na čelu in še enkrat tisoč vsa naša kulturna, športna, cerk-vena in druga društva od Suhe do Ziljske Bistrice. To je perfektna situacija, da postaneš optimist. Škoda je le, da zaradi velikega števila terminov marsikaj zamudiš. Vsekakor smo kulturna velesila.

 

Povod za pogovor je vaša 70-letnica. Zato vprašanje: Kaj je bilo za vas v življenju ved-no najpomembnejše in česa si posebej želite za svojo prihodnost?

Inzko: Nikoli se nisem branil delati za narod in Cerkev tako kot moj oče. Narodni svet bi rad predal v mlajše roke, tudi kako drugo funkcijo bi rad oddal. Potem bi se pa posvetil z vso energijo dokončni izgradnji hleva kulture v Svečah, imena še nimamo, in organizaciji prireditev v teh prostorih. Galerijo smo že odprli, vendar objekt, hlev, še ni gotov in bo to trajalo še nekaj mesecev. Kajti življenja brez kulture si ne morem predstavljati.  

 

Ob svojem poklicu opravljate tudi nešteto funkcij v narodni skupnosti. Ste odbornik Krščanske kulturne zveze; Mohorjeve družbe in ste predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Kot predsednik NSKS-a poznate tudi ozadja političnega odločanja na deželni ravni in seveda ste še posebej preizkušeni v sodelovanju z ostalima osrednjima političnima organizacijama. Je glede stanja politike narodne skupnosti treba kaj povedati v nediplomatski govorici?

Inzko: Kot rečeno, lepo bi bilo, če bi lahko čim več funkcij predal v mlajše roke, tako kot se je to zgodilo pri Slovenskem atletskem klubu. Sodelovanje z ostalima organizacijama je korektno, na terenu pa imam občutek, da bi ljudje raje imeli eno samo zastopstvo. To zastopstvo bi lahko volili naši požrtvovalni funkcionarji, ki jih je kakih 800, od Zveze partizanov prek Mohorjeve družbe in športnih klubov ter kulturnih društev. Ampak tako daleč še nismo. Najpomembnejše je, da smo v pomembnih zadevah enotni in zaenkrat to drži za večino zadev. 

 

Kam mora narodna skupnost usmeriti pogled v prihodnost, da bo na Koroškem ostala slišna in spoznavna tudi v Evropi?

Inzko: V zvezi z letom 2020 bi bila na mestu kaka akcija kot »Vidna dvojezičnost«, postavitev napisov s statistiko Slovencev iz leta 1920 v vsaki vasi, prostovoljna postavitev dvojezičnih krajevnih napisov na osnovi 10 %, kot je to uredilo avstrijsko Ustavno sodišče, ali kaj podobnega. Tudi odprava četrte kitice koroške himne bi bila lepa gesta. V Narodnem svetu o tem razmišljamo, pripravljamo se pa tudi na 70-letnico organizacije.

Ko od pevskih skupin slišiš gotove viže, recimo »Kaj ti je deklica«, »Večerni zvon«, »Hanzej«, ali pa kako drugo, se ti v srcu nekaj premakne in zgodi se tisti magični trenutek, zaradi katerega tako radi hodimo na koncerte.

Škof Alois Schwarz je rekel, da mora slovenščina na Koroškem preživeti kot materinščina, ne kot tuji jezik. Kaj lahko vsak posameznik stori za to, da bi krepili identiteto narodne skupnosti?

Inzko: Absolutno. Prav osvežujoče je slišati ziljsko, rožansko ali podjunsko narečje, ali pa njihove variante, recimo v Selah ali na Obirskem, predvsem če govorijo nareč-je otroci. Zato so družine, so naši otroški vrtci, so otroški zbori in lutke še kako pomembni za ohranitev naše materinščine. Naslednja stopnja so pa kvalitetne dvojezične šole. 

 

Katera glasba se vam zdi najljubša, da jo poslušate sedaj po svojem 70. rojstnem dnevu? Katero melodijo bi najraje poslušali kje, kdo jo naj izvaja  in zakaj?

Inzko: Če bi bil komponist, bi verjetno komponiral v stilu Dvoraka, Rahmaninova ali pa Šostakoviča. Najraje pa poslušam domače pevce, ki pojejo iz srca, pristno in avtentično. Sem spadajo gotovo Brnčani in njihov legendarni posnetek iz leta 1931, Obirčani in njihov trio Pegrin, Selani, Danica ali pa Oisternig, skupine Donet, Smrtniki ali pa Oktet Suha. Naj mi pa druge skupine prosim ne zamerijo. Recimo tamburaši. Ko od pevskih skupin slišiš gotove viže, recimo »Kaj ti je deklica«, »Večerni zvon«, »Hanzej«, ali pa kako drugo, se ti v srcu nekaj premakne in zgodi se tisti magični trenutek, zaradi katerega tako radi hodimo na koncerte.     

 

 

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Inzko pri odprtju Galerije Waldegg v svojem »hlevu kulture« (Gotthardt)

Kakšno delo vam je v Svečah najljubše?

Inzko: Tega je več. Recimo rad orglam pri nedeljski ljudski maši ob sedmih zjutraj, kadar sem pač doma. Trenutno pa posvečam vso energijo bodočemu sveškemu hlevu kulture, ki ga bomo odprli v etapah v naslednjih mesecih.