Pred vsakim intervjujem se Jaka Novak sprašuje: »Ali sem se dovolj dobro pripravil?« Tokrat ni spraševal on, ampak je bil na drugi strani in je odgovarjal. Eden izmed razlogov, da ga želimo predstaviti, je 25-letnica Radia AGORA, s katerim Jaka Novak že skoraj dobro desetletje sodeluje, od letošnjega leta naprej pa je tam urednik.

Kaj se zgodi, če pred mikrofonom pri oddaji v živo ne moreš zadržati smeha? Jaka Novak ve, kako je to. »Vidim situacijo in si predstavljam že naprej, kaj bi se lahko zgodilo. Začel sem s tem kot z vajami za kreativnost – ko ne veš, kaj bi v določenem trenutku rekel, vprašal ali napisal.« Vaje je še nadgradil s tem, kaj bi bilo v določenem trenutku najbolj smešno. Zgodilo se mu je, da se je začel krohotati, ko je v živo bral informativno oddajo.

Nikoli si ni želel postati novinar. »Na Radiu Ognjišče sem priložnostno delal skavtsko oddajo in takrat so me nagovorili, če bi več delal pri njih. Odgovoril sem, da me mediji ne zanimajo, razen kar se tiče tehnike. Mislil sem si, da če bi že delal na radiu, bi rad delal z gumbi, moderacija me sploh ni mikala. Franci Trstenjak me je spodbujal.« In res je poskusil, saj je ena njegovih lastnosti, da če nima dovolj močnega razloga proti, potem reče ja. »Ko sva z legendo Ido Baš delala govorne vaje in se učila fonetiko, sem zelo užival. Takrat mi je vse to postalo všeč.« Po Radiu Ognjišče je odšel na Radio 1, takrat najbolj poslušan radio v Sloveniji, kjer je bil producent, imel pa je tudi svojo rubriko.

Tudi za delo na Radiu AGORA so ga nagovorili in to ga je zelo veselilo, saj je tako imel še razlog, da tudi po maturi na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru ostaja povezan s Koroško. »Malo so mi bile stvari na Koroškem jasne, poudarek je na malo, potem pa vsak dan raziskuješ.« Od začetka letošnjega leta je urednik na Radiu AGORA in moderiranje mu zelo ugaja, temu reče, da se druži s poslušalkami in poslušalci. Radio AGORA Jaka Novak opisuje kot »svoboden in odprt – v najširšem pomenu besede. Zelo pomembno se mi zdi, da je vključujoč, spoštljiv in večjezičen. Slovenščina in nemščina si podajata roke, v večernem programu pa je sploh poezija jezikov in pride v eter svet v malem. Zelo je naravnan k razvoju, stremi k temu, da se učimo. Slovenščina je zelo pomemben faktor.«

Rad obiskuje ljudi na terenu. »Ko te kdo sprejme doma, si hkrati gost in hkrati je on tvoj gost. Čutim zelo veliko odgovornost, kako bom tega človeka predstavil, kako mu bom pomagal, da se bo pokazal v najboljši luči. Ena izmed najlepših stvari zame je, če mi kdo na koncu intervjuja reče, da čeprav sva se videla prvič, ima občutek, da se poznava že vse življenje. Težko pa mi je, če se ljudje na začetku opravičijo zaradi svoje slovenščine, ker mislijo, da ne govorijo dovolj dobro, pa čeprav to sploh ne drži.« Vesel je vsakega odziva, ki ga dobi. Ves čas v življenju potrebuje kakšen izziv, »kaj novega, česar še ne znam. Težji, kot je izziv, bolj me zanima. Če kdo reče, da mi to ne bo uspelo, da je nemogoče, me to zelo zbode in spodbudi. Obožujem igralca Nika Škrleca, ki je postavil rekord v sestavljanju Rubikove kocke pod vodo. Razlagal je, kako je to enostavno in mislil sem si, da to ni tako. Ker sem mu hotel dokazati, da je to nemogoče, sem kupil Rubikovo kocko in v enem tednu sem jo sestavil prej kot v eni minuti. Če hočeš in si se pripravljen potruditi, ni nič nemogoče.«

Na šolanje na Koroško je prišel po naključju, a mu sploh ni žal. »Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru ima zelo visoko leteče geslo: Šola za življenje. Zame se je izkazalo, da to drži, da je to šola za življenje in sem res vesel, da sem bil tam. Naučil sem se, kako se znajti, kako se pogovarjati, kako organizirati ... Vsak je imel možnosti razviti talent tam, kjer je bil dober. Ker je malo dijakinj in dijakov na šoli, profesorji poznajo vsakega ne samo po imenu in priimku, ampak malo bolje.« Sodeloval je v šolski odrski delavnici, »super je bilo delati z Marjanom Štikrom in sem vesel te izkušnje.« Zelo pozitivna izkušnja zanj je bilo tudi snemanje zvočnih knjig za slepe, to je bilo res nekaj posebnega, »glasno sem prebral kar nekaj knjig – od platnice do platnice. Tako sem prišel tudi do knjig, ki jih sam ne bi izbral.« Sam pa si je izbral poletni konjiček. »Dve poletji sem pasel krave na planini Sleme. To je najvišja pašna planina v Sloveniji, tam je 50 krav, vstajanje je ob 4. uri zjutraj, potem je treba pomolsti krave, jih gnati na pašo, narediti sir ...«

Skavtsko ime, ki ga je imel Jaka Novak, je bilo zgovorni svizec. Zelo primerno za nekoga, ki dela na radiu. »V največje veselje mi je, če se lahko s kom pogovarjam v narečju,« pripoveduje in doda, da je njegova najljubša koroška beseda mračnik.

Pod sliko: Uredništvo Radia Agora ob 25. obletnici. Poslovodja je Gabriel Lipuš. Pred 25-imi leti je svobodni radio AGORA 105I5 prvič poslal svoja sporočila v eter.