Albert Krajger ima zelo močne spomine na svoje zgodnje otroštvo. Predvsem iz šolskega časa ima mnogo lepih spominov. »Pot v šolo in nazaj domov je bila vedno zelo zabavna, ker nas je bilo še kar veliko otrok, ki smo šli skupaj. Spomladi smo po šoli vedno šli na breg pri sv. Katarini, se usedli na šolske torbe in se spustili dol z brega. Enkrat mi je šolska torba zdrsnila tako daleč, da je zletela na cesto in jo je naslednji voznik avta kar zagrabil in se peljal naprej. Tega se še zdaj spomnim«. Po ljudski šoli je obiskoval šolo na Plešivcu, kjer je opravil svojo maturo. Po maturi je šel služit vojski, nato pa se odločil, da bi rad obiskal Pedagoško višjo šolo in se izobrazil za učitelja glavne šole. Svoja prva leta poučevanja je bil v Obervellachu. Nekaj let kasneje se pa je poročil s Klokarjevo Milko, kar je bil tudi razlog, da so ga premestili »malo bliže«, in sicer v Labot. Dokončno je do svoje upokojitve delal v Pliberku na glavni šoli.

Kdor Alberta Krajgerja pozna, ve, da je umetniško zelo nadarjen. »V gimnaziji sem opazil, da imam talent za risanje in rezljanje in sem že tedaj z majhnim nožem delal figurice v veje«. Tudi ko je bil kasneje zaposlen kot učitelj, je našel čas za ustvarjanje. Med drugim je poučeval risanje in ročno delo, kar mu je zagotovilo, da se še naprej ukvarja z umetnostjo. Po penziji pa je imel seveda več časa in se je še bolj posvetil kiparstvu. »Poleti velikokrat hodim v Slovenijo na umetniške kolonije. Ta povezava z drugimi umetniki je vedno zelo zanimiva«. V teku let je veliko eksperimentiral in poizkušal nove stvari. Nazadnje je začel delati tudi večje skulpture z motorno žago. Motiv ter inspiracija za skulpture sta pa ostala ista skozi leta, in sicer je to prej ko slej človek. »Veliko sem se ukvarjal z risanjem aktov, tako da mi je to enostavno ostalo od tedaj. Vendar nikoli ne izdelujem natančnih obrazov, to ni tako moje. Predvsem pri lesu ustvarjam bolj splošne poteze in obrise, namesto detajlov«. Čeprav ponavadi dela z lesom, se kdaj pa kdaj tudi poskusi v ustvarjanju s kamnom. »Les je super stvar, kjer vsakič nastane kaj res lepega. V primerjavi z lesom je delo s kamnom velik proces, ker enostavno dlje traja, preden kaj nastane. Je pa zelo meditativna stvar.«

Čeprav sta zanj kiparstvo in risanje zelo pomembna, njegovo srce prej ko slej bije za glasbo. »Pri glasbi sem doma. Od šolskih let sem vedno rad pel in igral. Pravzaprav sem bil, odkar lahko mislim, vedno v glasbeni skupini. Z rock skupino s Plešivca se še danes srečavamo in skupaj igramo. Seveda pa predvsem igram narodno-zabavno glasbo, ker je enostavno lepo, če lahko ljudje plešejo«. Poleg ansamblov in bendov pa že 33 let vodi cerkveni zbor Gorotan, ki bo letos praznoval 130-letnico. V njegovih letih delovanja se je mnogo spremenilo. »Ni vedno lahko. Obenem mladi se mladi enostavno ne zanimajo več za Cerkev in cerkvene zbore. Po drugi strani so pa tudi veliki zbori na splošno vedno težje za voditi in ohraniti«. Pravi, da je kot zborovodja težko zmotivirati toliko ljudi, da bi vsako nedeljo sooblikovali mašo. »Seveda se ne vedno udeleži toliko pevcev, vseeno sem pa vedno imel srečo, da jih je bilo dosti, da si lahko pel štiriglasno. Spominjam se, da nam je enkrat zmanjkal alt, potem se moraš pač znajti. Jaz sem tudi že alt pel, kot dirigent moraš itak vse znati«. Albert Krajger pravi, da bo zbor vodil, dokler bo le mogoče. Seveda pa že išče kakšnega naslednika ali naslednico, ki bi prinesla svež zrak v zbor.

Poleg umetnosti in glasbe je zanj zelo pomembna družina, ki se je lani spet povečala. »Zelo sem se veselil rojstva moje vnukinje Jomi. Ona je spravila ponovno novo energijo v našo družino«.

Dokler jim je uspelo priti do te točke svojega življenja, se je mogel spopasti z dokaj večjimi ovirami, kajti njegova pot je bila včasih vse drugo kot enostavna in rožnata. Vedno je imel veliko ljudi, ki so mu bili pripravljeni pomagati in stati ob strani. »Ni bilo vedno lahko, leta 1995 je umrla Milka, mama mojih otrok. Hvala Bogu sem imel take sorodnike in sosede, ki so bili vedno pripravljeni pomagati. Tudi učitelji na šoli so bili zelo naklonjeni. Ker je bila moja najmlajša hči Vera tedaj stara šele dve leti, sem dobil eno leto prosto od službe, da bi lahko skrbel za otroke. Lena Budin je bila kot teta otrok velika pomoč v tem, da so imeli materin lik v njihovem življenju, kar je bilo res pomembno. Tudi moja poznejša življenjska sopotnica Rozvita mi je bila v veliko pomoč pri vzgoji otrok. Žal pa je tudi ona zbolela za rakom in je prehitro odšla s tega sveta.« Čeprav so bila ta leta res težka, Albert ni obupal. »Sam in brez pomoči bi bilo seveda veliko težje«.

Kadar je pa kaj tako spodletelo, sta Albertu Krajgerju vedno pomagala humor in veselje do življenja. Pravi, da je ena izmed najpomembnejših vrednot v življenju, najti humor in veselje tudi v težkih časih. »Če bi bil pesimist, bi bilo moje življenje precej drugače. Kot optimist pa povsod vidiš kaj dobrega, tudi če ni vse rožnato. Večinoma je mogoče vse rešiti«. Letos bo obhajal posebno obletnico. Na to pa gleda z veliko lahkoto in sproščenostjo, kajti natančnih načrtov ali revolucij nima za to novo desetletje svojega življenja. »Ne delam si velikih preglavic o tem. Vse živim bolj iz dneva v dan, kar pride, pride«.

Brina Kušej