Spominska hoja v Celovcu v spominu na upor železničarjev

Med zbranimi na Grajskem dvorišču je več oseb, katerih predniki so trpeli v tej hiši. Med njimi tudi državnozborska poslanka Olga Voglauer. Njena babica je tu bila v zaporu. Spominska hoja od Grajskega dvorišča do Deželnega sodišča v Celovcu je bila letos v spominu na odpor železničarjev na Koroškem in Štajerskem. Njihove črno-bele portrete so nosili mladi. Med njimi pa je bil tudi Franc Wakounig, pobudnik te hoje pred 19-imi leti. Ob pogledu na to prireditev in prireditve v preteklih letih je povedal: »Kar me najbolj prevzame, je, da so te prireditve tako dobro sprejete in da potomcem teh, ki so v tej hiši trpli in bili obsojeni na deželnem sodišču na smrt, to toliko pomeni. Potomci in vsi, ki se tukaj zberejo, vidijo, da njihova smrt ni bila zaman in da niso bili brez časti ter da javnost skupaj z njimi nosi breme spomina. Najpomembnejše pa je, da smo njihova imena zapisali v deželni spominski kanon.«

Oba deželna jezika sta bila prisotna na pohodu, prav tako kot je spomin na plošči na Grajskem dvorišču in steli pred sodiščem zapisan v obeh deželnih jezikih. Pred Deželnim sodiščem, kjer se je pohod ustavil, so prebrali imena 47 mož in žena, obsojenih na smrt. Za vsako ime so položili vrtnico, največkrat so jo prinesli pred spomenik potomci žrtev. Molk je spremljal zbrane, bilo je mnogo besed v opomin in bila je glasba Tria Drava. Med govorniki je bil tudi Stefan Regenfelder, vodja Mestnega muzeja v Št. Vidu ob Glini. Na koncu predstavitve upornih železničarjev je opozoril na svojega deda, ki je bil prav tako v uporu, a je preživel. »Njegova pot je bila druga, drugačen je bil kraj, ampak temeljno vprašanje je bilo enako: ali živiš s krivico ali se ji upreš. Vedno znova je ded poudarjal, da je zgodovinsko znanje eno najučinkovitejših sredstev proti antidemokratični, avtoritarni in človeka prezirajoči politiki. In zato se naš spomin ne sme omejiti samo na spominjanje preteklega. Spoštovanje do žrtev je treba povezati z odgovornostjo za prihodnost.« vg