Ko se začne adventni čas, je končno mimo sivi november, prišel je čas veselega pričakovanja božiča. K temu razpoloženju gotovo spada tudi devetdnevnica »Marija išče prenočišče«, ki se začne 15. decembra. V Sele je ta običaj prišel s kaplanom salezijancem Ivanom Matkom. On je v globokem snegu pripešačil v našo faro januarja 1952 in nato kar kmalu navdušil ljudi za »nošenje Marije«. Najprej so začeli pri cerkvi in na Kobli, nato se je običaj razširil na več območij, zdaj se nosi na petih krajih.

Ljudje se zberejo 15. decembra zvečer pri prvi hiši, gospodinja se poslovi od Matere božje s temi besedami:

Marija se poslavlja od naše družine.
Hvala ti Devica za vse milosti,

ki smo jih bili deležni sinoči in danes.

Brani nas vedno, o Devica,

Bodi nam vselej zvesta pomočnica,

stoj nam ob strani vse dni našega življenja,

posebno pa ob naši smrtni uri. Amen.

Nato po navadi ena od deklet ali kdorkoli vzame kip in ga vsi, ki so se zbrali, skupno odnesejo k naslednji hiši. Če je na voljo več kot devet hiš, Marija lahko prvi večer še ostane in drugi dan gre na pot. Ko grejo iz hiše, zapojejo:

Marijo smo vzeli, jo nesemo veseli,

častili jo bomo ta prvi (drugi, tretji, … deveti) večer.

Češčena si Marija, je angelski glas,

bo zadnja ura bíla, Marija prid´ po nas.

Kot omenjeno, se Marija nosi na več krajih in sprejem Marije se tu pa tam malo razlikuje. Ponekod Marijo sprejmejo s petjem, drugod z molitvijo oz. s primernim besedilom za sprejem.

Pesem se glasi takole:

Kdo prosi še? – Oj dvoje ubogih sirot.

Kaj hoč´ta le? – Ne dajte naju odtod. Le za Boga del prosiva, naj zdaj tukaj prenočiva.

Ne more bit! – Hvaležna hoč´va bit.

Le pojdita! – Oh naj ostaneva!

Pridi božja Mati k nam, prenočila boš pri nas!

Nato se odprejo vrata, prinašalka kipa spregovori:

Sprejmi, o prijateljica, to najčistejšo Mater Jezusa

v tem hudem zimskem času in truda polnem potovanju.

Ne sprejmi jo samo danes in jutri, temveč vedno imej skrb za njeno češčenje.

Gospodinja:

Bodi pozdravljena, o prečista Devica,

željno sprejmem te pod streho svojo.

Bodi mi vselej zvesta pomočnica,

ob smrtni uri varuj dušo mojo.

Nato vzame kip in ga postavi v hišo na posebej za to pripravljen prostor.

Vsi zapojejo:

Nocoj je ena lepa noč, Marija hodi mimo koč;

kdor ni doma, naj gre domov po Marijin blagoslov.

Kristjan ostani le doma, pripravi prostor Mariji,

da mogla bo vstopiti tja, kjer prostor je za njo.

Marija gre v to hišo že, ta hiša srečna je nad vse,

družina le veseli se, Marija z vami je.

Nato še zmolijo do konca rožni venec, ki so ga molili med potjo. Sledijo litanije Matere Božje in še kakšna Marijina pesem.

Običaj spominja na čas, ko sta Jožef in Marija iskala prenočišče v Betlehemu. Ni le pobožnost, kar v prvi vrsti je, ampak tudi priložnost za druženje sosedov, ki radi še malo posedijo in pokramljajo o tem in onem. Vsestransko povezujoč običaj in lepa priprava na božič.