Janko Zerzer je stal kot osebnost slovenske narodne skupnosti desetletja v javnosti. Vedno v prvi vrsti, a najdragocenejši mu je bil domač ržen kruh. Vedel je samo, kdor seje, bo tudi žel. Vedel je za korenine, krepil je temelje. Sadil je stare vrste jablan, sam cepil sadna drevesa. Razmnoževal trto in na Koroškem iskal slovenska krajevna imena ter jim z objavo dal javnost. Koroško je videl raznoliko: slovensko in nemško, kraje je znal razlikovati tudi po hrani, ki so jo v kakem kraju kuhali tako in spet kje drugače. Operni pevec kljub pevski izobrazbi ni postal, vendar njegov solo v »Oj ta mlinar« odmeva še danes. Legendarni so bili tudi njegovi listi, s katerih je bral svoje govore na raznih prireditvah. Imeli so drug format, njegov znameniti format polovice Din A4. Bil je mnogokrat v javnosti, a bil je tudi vedno zasebnik. Niti sam ni znal izračunati, kolikokrat se je v svojem življenju vozil iz Celovca v Sveče na vaje za cerkveni zbor in za petje teden za tednom pri maši, kar mu je bil zares srčna stvar, vmes pa še kam na nastop z moškim zborom. Kdaj pa kdaj je bila tudi kaka cigara in v zadnjih letih mnogo časa za vnuke. Ni bila v središču vedno samo kultura. Do zadnjega je bil Janko Zerzer tudi poseben zgled vernega človeka. Škof Jože Marketz je to opisal takole: »O veri ni veliko govoril, a jo je dosledno živel.« In škof dalje: »Zavedal se je, da ni bil sam na poti. Vedno je imel ob sebi ljudi, s katerimi je delil življenje in čas, delal načrte in jih uresničeval v prid mnogim.«

V spomin Janku Zerzerju, ki je del svoje življenjske poti prehodil v utripu s slovensko narodno skupnostjo

V četrtek, 15. januarja 2026, se je zaprla življenjska knjiga Janka Zerzerja, pedagoga in kulturnika, ki je veliko svojih življenjskih moči in talentov posvetil delu za slovensko narodno skupnost na Koroškem in velik del svoje dolge življenjske poti prehodil v utripu z njo.

Janko Zerzer se je rodil 7. novembra 1935 pri Adamu v Svečah, v hiši, kjer se je odvijala dejavnost Slovenskega prosvetnega društva Kočna. Kultura in povezava do Sveč sta ga spremljali vse življenje. Obiskoval je ljudsko šolo v Svečah, nato gimnazijo na Plešivcu. Po maturi je na Dunaju študiral poleg germanistike in zgodovine tudi umetnostno zgodovino in solopetje ter aktivno in vodilno sodeloval v Klubu slovenskih študentov. Vrnil se je na Koroško, da se poleg poklica posveti delu za slovensko narodno skupnost. Kako bi si tega tudi danes želeli od slovenskih študentov!

Po končanem študiju je od leta 1965 do leta 1992 poučeval nemščino in zgodovino na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, od leta 1967 do leta 1973 je nemščino in bontón na Slovenski kmetijski šoli v Podravljah, v šolskem letu 1991/1992 pa nemščino na novoustanovljeni Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu. Od leta 1975 dalje je poučeval tudi na triletni strokovni šoli v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu, pozneje Višji šoli za gospodarske poklice, katere ravnatelj je bil od leta 1991 do svoje upokojitve.

Že kot študent in takoj po vrnitvi z Dunaja se je vključil v narodno-politično in kulturno življenje koroških Slovencev v okviru Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze. Paralelno se je angažiral v krajevnem prosvetnem društvu Kočna v Svečah, ki mu je predsedoval od leta 1982 do leta 1989. Pel je v moškem zboru SPD »Kočna«, v cerkvenem zboru v Svečah, pa tudi pri Mešanem pevskem zboru Gallus v Celovcu.

Nemogoče je našteti vseh dejavnosti Janka Zerzerja, a naj bo le naštetih nekaj. Bil je sopobudnik Koroških kulturnih dnevov v Celovcu (1969–1991), večkratni predsednik društva Kulturni dom v Celovcu. Od leta 1971 do leta 1978 je bil deželni tajnik Avstrijske liga za človekove pravice, član Kulturnega sosveta dežele Koroške (1983–1985, 1989–1991) in član sosveta za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja (1989–1993).

Od leta 1971 do leta 1983 je bil podpredsednik, od leta 1983 do leta 2010 predsednik, nato častni predsednik Krščanske kulturne zveze.

V funkciji predsednika KKZ je Janko Zerzer skrbel za poživitev tradicionalnih kulturnih dejavnosti, pa tudi za uvajanje novih oblik udejstvovanja: izobraževanje odraslih, narodopisje, jezikovne pobude, govorniški in literarni natečaj, založniška in filmska dejavnost, glasbeno šolstvo. Ustanovil in vodil je Društvo prijateljev Slovenske filharmonije, ki je skrbelo za redne obiske prireditev v Ljubljani in klasične koncerte na Koroškem. Za Radio Korotan je pripravil 275 oddaj Iz zlate dvorane in vanje vgradil okoli 50 pogovorov z vsemi vidnimi slovenskimi glasbeniki.

Leta 1983 je bil med ustanovitelji etnološkega oddelka v okviru Krščanske kulturne zveze, iz katerega je nastal Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. Prizadeval si je za dobro sodelovanje s kulturniki v Sloveniji in na Primorskem, bil je med prvimi koroškimi Slovenci, ki je obiskal Slovence v zdomstvu.

Poznali smo ga kot dobrega predavatelja, vnetega publicista, avtorja precizno pripravljenih govorov, prispevkov za tiskovine, lavdacij pri nagradah, življenjepisov, učbenikov, komentarjev in člankov v slovenskih in nemških časopisih in revijah, avtorja ali prevajalca slovenskih turističnih vodnikov, soavtorja dvojezičnega seznama koroških krajevnih imen, recenzenta opernih premier, urednika glasil in zbornikov, vnetega zbiralca narečnih besed.

Ohranitev slovenskega jezika mu je bila srčna zadeva. Strogega smo ga doživljali dijaki kot profesorja, prizadevnega, vsak dan prisotnega in polnega idej sodelavci pri Krščanski kulturni zvezi. Potrtega smo ga videli, če je govoril o nazadujočem številu govorcev slovenskega jezika in o ogroženosti domačih narečij. Srečnega in nasmejanega smo ga doživljali, če je govoril o hčerki Nadi in vnukih, ki marnvajo po domače.

Janko Zerzer je dopolnil devetdeset let, do visoke starosti je bil prisoten na vseh kulturnih dogodkih in prireditvah, v Mohorjevi, na uredništvu Nedelje in v pisarnah Krščanske kulturne zveze.

Kultura ga je spremljala skozi vse življenje. Kultura je bila zanj vsakdanji kruh, poslanstvo, življenjski eliksir, življenjsko delo. Za to delo je prejel številna priznanja, med njimi Tischlerjevo nagrado leta 2019.

Veseli smo, da smo lahko del te kulturne poti prehodili z njim, ostal bo naš učitelj in vzornik.

Zalka Kelih-Olip

Leta 1966, ko sem vstopila v 1. razred Slovenske gimnazije, nas je kot mlad razrednik in profesor nemščine pozdravil Janko Zerzer, sveže pečen akademik z dunajske univerze. Dunajska leta so ga zaznamovala kot svetovljana. Takrat sem ga prvič doživela od blizu, sicer pa sva oba iz Sveč.

Janko Zerzer je potomec Adamove družine, ki je odigrala s svojo gostilno pomembno vlogo na vasi. Vaško gostilno smo vaščani in še posebej tisti, ki smo se opredeljevali za koroške Slovence doživeli kot močno utrdbo slovenskega kulturnega življenja. Tam je imelo Slovensko prosvetno društvo Kočna desetletja svojo streho za skorajda vse prireditve, največkrat igre, po katerih so Sveče slovele – pa tudi po koncertih, ki jih je oblikoval čez meje znani moški pevski zbor, v katerem je Janko Zerzer s svojim izstopajočim glasom tako rad in vneto pel, tako tudi v sveškem cerkvenem zboru skozi desetletja, oba je vodil kolega in sovaščan Anton Feinig.

Kasneje, med slikarskimi tedni, je salon gostilne pri Adamu služil kot razstavni prostor in kraj družabnih srečanj z umetniškim svetom in občinstvom.

Janko Zerzer je zelo rad zahajal v svojo domačo vas, bodisi kot cerkveni pevec, bodisi kot angažirani kulturni delavec v društvu SPD Kočna. Družina v Svečah, slovenska domača pesem, cerkvena pesem, njegovo delovanje v slovenskem kulturnem društvu Kočna, to mu je veliko pomenilo. Tako je Janko Zerzer, čeprav je živel v Celovcu, z rednimi obiski v Svečah ostal do visoke starosti tesno povezan s svojo vasjo in svojimi ljudmi na podeželju. Cenil je tudi pogovore z umetnikom in kiparjem prof. Francetom Goršetom, ki se je na začetku 70. let naselil v Svečah in kot kipar dal vasi svoj poseben čar. Vse te vezi je Zerzer gojil iz globokega prepričanja in ljubezni do svoje domovine. Posebno vidno sled je zapustil Janko Zerzer s Slikarskim tednom, ki ga je leta 1981 po namigu in želji do uresničitve njegovega cenjenega sošolca Valentina Omana, vnesel v naše društvo. Oman je v začetnih letih društvo podprl osebno s svojo navzočnostjo in nasveti ter imenovanjem odličnih sodelujočih umetnikov in umetnic, kar je društvu dalo in zapustilo pečat visoke kakovosti že kar od začetka.

Pod okriljem takratnega predsednika Valentina Inzka starejšega smo najožji sodelavci in sodelavke v društvu zamisel Slikarskega tedna z navdušenjem sprejeli in poskrbeli za odlične pogoje ter ozračje, kar je bilo tudi usodno za uspeh in nadaljevanje te letne prestižne prireditve. Leta1982 je Janko Zerzer sledil kot predsednik SPD Kočna Valentinu Inzku starejšemu in predsedoval društvu do leta 1986. Ni naključje, da je Janko Zerzer imel željo izdati knjigo o dr. Valentinu Inzku.

Pester lok spisov avtoric in avtorjev, ki so poznali Valentina Inzka, je Janko Zerzer zbral in izdal v Mohorjevi založbi v knjigi z naslovom Glasnik miru in sožitja, ki je izšla pri Mohorjevi založbi leta 2015.

Z ustanovitvijo Slikarskega tedna, ki seže po Zerzerjevi zamisli v Alpsko-jadranski prostor, je društvo Kočna trajno zaznamovano. Slikarski tedni bodo kmalu praznovali pol stoletja. Slovensko prosvetno društvo Kočna se Janku Zerzerju zahvaljuje za dosledno in iskreno kulturno delovanje, ki sta ga odlikovala predanost in angažma. Hvaležno ga bomo ohranili v spominu.

Alenka Weber

Najstarejši spomini na »Hanzija« segajo v leta, ko sem pel z njim v sveškem cerkvenem zboru. Pod vodstvom Tonija Feiniga je pel tudi v moškem zboru. Pri NSKS se je zavzemal za reforme. Leta 1970 je bil s prof. Mallejem med prvimi člani »fan kluba« SAK. Odprtost ga je v času komunistične Jugoslavije vodila v Buenos Aires, kjer je spoznal pevko Bernardo Fink in jo povabil 1986 v Trst, Ljubljano in v Celovec. Slovenska kulturna in verska dediščina sta mu bili pri srcu in zelo se je veselil, ko se je Zerzerjev »Adamov« oder »Kočne« za stalno preselil v nov Einspielerjev center. Gorel je za slovenstvo.

Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev

Bil je velik človek, svojim koreninam in slovenskemu narodu, kulturi, jeziku, pesmi, vsakdanju ter prihodnosti predan koroški Slovenec.

Bil je sotvorec čezmejnega projekta (Ne)znano zamejstvo (1997) in glavni avtor publikacije (Ne)znano zamejstvo – Koroška (2000).

Bil je soustanovitelj čezmejne fundacije Poti kulturne dediščine PKD Slovenija, ki je povezala skupni slovenski prostor, tako v Sloveniji kot v sosednjih državah in pokrajinah, kjer živijo Slovenci.

Slavko Mežek, predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija