V Teden srečanja bodo vključeni tudi otroci. To je zasluga veroučiteljice Monike Jenšac, ki poučuje verouk na Rudi in v Grebinju. Za ljudske šole dekanije Velikovec pripravlja v sredo, 13. novembra, romanje v Grebinjski klošter, kjer bo ob 11. uri sv. maša. Za več ko 450 otrok bo to posebno doživetje.

Monika Jenšac prihaja iz majhnega kraja na vzhodu Štajerske, v Gradcu je študirala in tam spoznala svojega moža. Preselila sta se na Koroško, sedem let živela na Zgornjem Koroškem, tam sta bila tudi rojena njuna otroka. »Pred 26-imi leti smo se preselili na južno Koroško, v domovino mojega moža, v Globasnico, kjer sva zgradila hišo,« pripoveduje o svoji življenjski poti.

Slovenščine se je naučila, »to je bilo potrebno,« pravi in dodaja, da je bilo zelo težko. »Še vedno se učim,« se nasmeje. Pred desetimi leti je naredila izpit in pridobila certifikat za dvojezično veroučiteljico.

Za poklic veroučiteljice se je Monika Jenšac odločila, ker je bila vera v njeni družini na Štajerskem zelo pomembna. »Vse svoje življenje živim s Cerkvijo, tudi moj mož prihaja iz zelo verne družine in tako sva se našla,« je srečna, da sta se združili njuni poti združili. Postati veroučiteljica je bila vedno njena želja. »V otrocih želim prebuditi veselje do vere.«

»Ali je to težko?« jo vprašam.

Nekoliko razmisli in odgovori: »Ne, pravzaprav sploh ne.« O svoji poti veroučiteljice pripoveduje, da je na Zgornjem Koroškem sedem let učila na glavni in ljudski šoli. »To je bil zelo lep čas, bila sem še mlada.« Sedaj poučuje na ljudskih šolah na Rudi in v Grebinju. »Zelo lepo je delati z otroki. Težko pa je, ker imam pogosto občutek, da ne dosežemo staršev,« pripoveduje o velikem izzivu. Občuti tudi, da situacija v Cerkvi na Koroškem to stanje še poslabšuje, saj mnogi Cerkve več ne doživljajo kot verodostojne. »Poučujem že 34 let in na začetku so ljudje mnogo bolj spoštovali Cerkev, kot jo spoštujejo danes, ugled Cerkve je bil mnogo višji.« Ampak nekaj je ostalo isto, pravi: Še vedno je zelo lepo delati z otroki. »Otroci imajo zelo radi verouk, vedno se veselijo.« Pripoveduje, kako je nedavno srečala mamo otroka, ki ga poučuje, in ji je rekla: »Moj otrok doma vedno prepeva pesmi, ki se jih učite pri verouku. To je res že zaskrbljujoče.« Takšna je trenutna situacija, ki pa Moniki Jenšac ne jemlje veselja do poučevanja. »Igram kitaro in pri pouku veliko prepevamo. Če bi še enkrat izbirala, bi spet izbrala ta poklic.«

Molitev je zelo pomemben del vsake veroučne ure, ki jo pripravi – in to molitev v katerikoli obliki. »Molitev ne pomeni samo govoriti, pomeni tudi peti, moliti s svojimi besedami, podajamo si svečo, velikokrat sedimo v krogu, ob sliki. Pripovedujem jim zgodbe iz Svetega pisma, pogovarjamo pa se tudi o življenjskih vprašanjih, o stvarstvu, o varovanju okolja.« Zelo pomembno ji je cerkveno leto, ki ga nekateri otroci doma več ne doživijo, saj ne obhajajo nedelj in cerkvenih praznikov. »Mnogi otroci v nedeljo ne gredo k sveti maši, ker tega v družini več ne prakticirajo. Zato je zame pomembno, da vsaj pri verouku spoznajo najpomembnejše svetnike, da vedo, zakaj gremo na praznik vseh svetih na pokopališče, da vedo, zakaj je velika noč največji praznik.« Otroci imajo zelo veliko zakladnico pesmi, zato bodo pri romarski sveti maši v Grebinjskem kloštru njene učenke in njeni učenci prevzeli glasbeni del. Vsaka šola bo prevzela eno nalogo: nekateri bodo pripravili prošnje, drugi bodo prinesli darove …

Z župnikom Hanzejem Dersulo sodeluje že 26 let in delo z njim opisuje kot zelo prijetno. »V starosti je duhovno še zelo bister in vedno išče nove poti. Imamo otroške svete maše. Včasih se samo pogledava in drug za drugega veva, kaj morava storiti,« z nasmehom pravi Monika Jenšac. V življenju je že spoznala duhovnike, ki so vero oteževali, Hanzej Dersula pa je zanjo pozitiven primer za to, kakšen naj bi bil duhovnik.

Monika Jenšac je v dekanijskem svetu. »Z Marion Mörtl in Tončem Rosenzopfom-Jankom smo razmišljali, kako bi v Teden srečanja v dekanijah okraja Velikovec vključili tudi otroke. Pred desetimi leti je bil pri nas Kontaktni teden. Takrat smo že imeli romanje v Grebinjski klošter. Lahko sem si predstavljala, da bi organizirala spet kaj podobnega. Takratno romanje je vsem ostalo v lepem spominu. Sedaj sem spet kontaktirala vse svoje kolegice in kolege iz vseh osmih ljudskih šol v dekanatu, dogovorili smo se in si razdelili dele sv. maše. Razdelila sem jim tudi pesmi, ki jih pojemo, da jih lahko že vadijo v šolah. Naročeni so avtobusi, ki bodo za otroke brezplačni, pripravljen bo čaj, naročenih je nad 450 Elizabetinih kruhov, saj pričakujemo toliko otrok. Sv. mašo bo daroval ravnatelj Caritas Jože Marketz, ob njem bodo vsi duhovniki in diakoni dekanije Velikovec. Da otroci doživijo sv. mašo, pri kateri je skoraj petsto otrok, je zanje veliko doživetje,« razlaga. V pripravi na romanje je bilo zelo veliko dela. Monika Jenšac ga je opravila z nasmehom in veseljem. »Zelo sem blagoslovljena,« pravi babica štirih vnukov. Njeno življenjsko načelo je, ko človek toliko dobrega prejme, naj bi kaj tudi daroval, zato je Monika Jenšac štiri leta učila nemščino migrante v Globasnici. Vera ji daje moč za življenje in rada doda: »Življenja brez vere si ne znam predstavljati.«