Šestletni Tim je pri tem še posebej dejaven. Z veseljem ministrira, opazuje dogajanje ob oltarju in se vključuje v župnijsko življenje, kar mu daje občutek pripadnosti in odgovornosti. Z duhovnikom patrom Jožetom njega in celo družino veže pristno prijateljstvo. Ni le duhovni spremljevalec, temveč tudi nekdo, ki ga otroka doživljata kot del družinskega kroga. Tim ima celo svojega najljubšega plišastega zajčka, ki ga je poimenoval po njem – droben, a pomenljiv znak naklonjenosti in zaupanja.

Pater Jože družino spremlja že dolgo. Tudi pri vključevanju v župnijsko skupnost in pri ustanovitvi zakonske skupine, ki sta jo Marko in Iris pomagala oblikovati v Pastoralnem centru. Prav njihova želja po skupnosti in duhovni rasti je privedla do rednih mesečnih srečanj, ki so postala prostor pogovora, izmenjave izkušenj in medsebojne podpore.

Marko in Iris živita na Koroškem že več ko desetletje. Po začetnih letih v Rožeku ju je delo pripeljalo v Celovec, kjer sta ustvarila prijeten dom. Iris, vzgojiteljica, je trenutno na porodniškem dopustu z devetmesečno Evelin Sophie, medtem ko je Marko zaposlen kot kontrolor kakovosti dela z velikimi strojnimi sistemi v podjetju Kostwein. Družinsko življenje je živahno: od skrbi za dojenčico do Timovih obveznosti v predšolskem razredu, a vseeno skrbno ohranjajo skupne trenutke.

Redno se podajo na izlete po Koroškem, pogosto s »Kärnten Card«, ki jim omogoča raziskovanje narave, muzejev in živalskih parkov. Tim navdušeno gradi s kockami, rad pije ledeni čaj, se igra s sestrico in obiskuje dedka v Sloveniji, pri katerem je nedavno z bratrancem odkril medvedji brlog v bližnjem gozdu. Po otroško iskreno priznava, da nakupovanja ne mara, ker je »naporno«, ima pa rad lizike, risanke in popoldansko druženje osnovnošolskih otrok pri Kidspointu pri salezijancih.

V družini veliko dajo na preprosto, a dosledno vzgojo: na iskren pogovor, na opravičilo, kadar je to potrebno, ter na osnovne izraze spoštovanja. »Prosim«, »hvala« in »oprosti« niso le vljudnostne fraze, temveč del vsakdanje kulture odnosov. Če pride do nesoglasij, jih rešujejo umirjeno in z jasnimi besedami, brez nepotrebnih dram.

Zanimivo je, da ob prihodu na Koroško Iris in Marko nista poznala skoraj nikogar iz kroga koroških Slovencev, a sta se hitro vključila v jezikovno in kulturno raznolikost okolja. Današnje izkušnje ocenjujeta kot bogate in dragocene; dvojezičnost in stik z različnimi skupnostmi sta zanje obogatitev, ne breme.

Ko govorita o prihodnosti, izpostavljata željo, da bi otroka odrasla v varnosti in zdravju ter da bi lahko živela v skladu z vrednotami, ki jim jih želita posredovati: spoštovanje, hvaležnost, odprtost za dobro in trdno povezanost z vero. V njihovem svetu se vera ne kaže v velikih geslih, temveč v vsakdanjih, pogosto tihih dejanjih – v družinski molitvi, v nedeljski maši, v občutku skupnosti in v tem, da drug drugega jemljejo resno.