Po poteh sv. Frančiška in sv. Klare v Assisiju: dijakinje in dijaki Slovenske gimnazije, Dvojezične trgovske akademije in Višje šole za gospodarske poklice Št. Peter ter dve romarski zgodbi.

Veroučitelji Hanzej Rosenzopf, Christian Urak in s. Urša Šebat so spremljali dijakinje in dijake 5. razreda Slovenske gimnazije ter 1. letnika Dvojezične trgovske akademije in Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru konec oktob­ra v Assisi. Povprašali smo nekaj dijakov in dijakinj o tem, kaj jim bo najbolj ostalo v spominu. Marija Hedenik iz Velinje vasi se je lani odpravila na peš romanje do Assisija. Magdalena, Nikolaj in Bernhard Wrienz so letos kolesarili do tega mesta v Italiji.

V Assisiju, kjer je narava čudovita, je bilo veliko hoje, petja, bilo je veliko priložnosti za krepitev prijateljstva in za spoznavanje novih oseb. Dnevi so se dopolnjevali kot sestavljanka, bazilike so bile povezane s postajami življenja sv. Frančiška in sv. Klare in s postajami našega življenja. V cerkvi sv. Damijana je pod križem vsak izmed mladih napisal svojo molitev. Koliko globokih misli je bilo v tem in spoznanje, da smem moliti s svojimi besedami, da me Bog sprejema takšnega in takšno, kot sem. Prav posebno lepo je bilo pisanje pisma ob Frančiškovem grobu. Mladi so bili skupaj na poti v Assisi in so skupaj na poti življenja.

»Ko smo na poti, nismo več sami, saj Ti si z nami, da nas ni strah. Z globokim upom gremo v življenje, ob tvoji roki ni predolga pot. Kjer sta ljubezen in spoštovanje, tam je živ­ljenje, polno vzvišenih vrednot. Če v naši sredi je Jezus Kristus, nam vere za bodočnost nihče ne bo vzel.«

Vtisi dijakinj in dijakov

• Nikolai Kontschitsch, 5B Slovenske gimnazije: Bilo mi je zelo všeč, ker smo se zelo veliko smejali.
• Anna Ressmann, 5B Slovenske gimnazije: Najbolj mi je bilo všeč: skupnost, prijatelji in da smo veliko časa preživeli skupaj.
• Jakob Buden, Višja šola za gospodarske poklice: Zanimivo je, ker je vse mesto tako ohranjeno. Arhitektura je res lepa.
• Lana Einspieler, 5A Slovenske gimnazije: Najbolj mi bodo ostali v spominu ljudje. Vedno spoznavaš nove ljudi, bili so prijazni in bilo je zelo lepo.
• Mirjam Bukovšek, 1. letnik Višje šole za gospodarske poklice: Veliko smo se družili s prijatelji. Razgledi z gradu in notranjost bazilik so mi bili zelo všeč.
• Alina Kolenik, 5B Slovenske gimnazije: Najbolj všeč mi je bila pesem: »Skupaj s Frančiškom do sreče, do sonca, skupaj pojdimo, da najdemo cilj.«
• Cailyn Plessnig, 5B Slovenske gimnazije: Lepo je bilo, da smo skupaj obiskovali cerkve. Najbolj všeč mi je bila bazilika sv. Klare.
• Anna Trießnig, 5A Slovenske gimnazije: Najbolj všeč mi je bila povezava, ki smo jo imeli z vero in sv. Frančiškom.
• Ana Žaucer, Višja šola za gospodarske poklice: Lepo je bilo, da smo se spoznali tudi z drugimi šolami. Veliko smo hodili. Mesto je zelo lepo.
• Ana Lah, 1A Trgovske akademije: V Assisiju mi je bilo všeč. Vsaka cerkev je bila lepa po svoje.
• Bea Alič, 1B Trgovske akademije: Najlepše je bilo to, da smo bili skupaj in da smo se skupaj smejali. Assisi je staro in zelo lepo mesto, ima zelo lepe cerkve.
• Nina Frajdel, 1B Trgovske akademije: Najlepše zame je bilo petje.

Hoja je molitev z nogami

Marija Hedenik iz Velinje vasi je v Assisi romala peš. »Naročen imam časopis Welt der Frauen in tam sem videla ponudbo za 10-dnevno peš romanje v Assisi.« Potovala je s skupino 25-ih žensk iz celotne Avstrije. »Sv. Frančišek je bil že vedno moj ljubljeni zavetnik, svojim otrokom sem veliko pripovedovala o njem, kako je bil povezan z naravo.« Po poteh sv. Frančiška so romarice vsak dan prehodile približno 20 kilometrov. Po dveh dneh so se pojavile bolečine v mišicah, »z nami je bila biološka kmetica, ki mi je podarila celo svojo flaško kostanjevega olja,« Marija pripoveduje o lepi povezanosti na poti. Potem so bolečine izginile. Hodile so v vsakem vremenu. Deseti dan so prispele v Assisi.

Spale so v samostanih. »Povsod so menihi ob 6. uri v kapeli peli, vsako jutro smo se jim pridružile pri hvalnicah. To je bil navdih za ves dan.« Vsak dan so dobile tudi eno besedo za impulz. Nato je sledil del poti v tišini. Impulz je bil vedno od sv. Frančiška, na primer revščina, medsebojna ljubezen, mir, navdušenje, hvalospev ...

Prvi dan so skupno oblikovale romarsko palico, vsaka je nekaj našla v naravi in to je dodala v palico. »Prve dni imaš veliko vsega v glavi, potem se vedno bolj sprostiš. Toliko zahval je v meni: za družino, za moža, za mamo. Hoja je molitev z nogami,« razlaga Marija Hedenik.

Nobene žene na romanju prej ni poznala, a se ni bala, »žene imamo čudežno moč,« je prepričana. Po impulzu in tišini je bil čas za pogovor. Spominja se posebnega pogovora med potjo z eno od žena. »Začela mi je pripovedovati, da ji je mož umrl, bil je še mlad, ostala je sama z dvema otrokoma. Prej je rada prepevala, a od moževe smrti ni več pela, že dve leti ne. V Assisiju je spet začela peti. Če smo me žene odprte, kako si lahko pomagamo med seboj,« pripoveduje Marija Hedenik. Tudi v Assisiju so spoznavale močno ženo – sv. Klaro.

Najbolj ji je ostal v spominu prihod v Assisi, »ko smo po dolgi hoji prišle na grič. To je bil čas za jok od samega veselja ... Veliko korakov potrebuješ, da se odpreš. Nepredstavljivo je, koliko trpljenja nosijo nekatere ženske ...«

Marija Hedenik je prinesla svoj kamenček v mozaik romanja, svoje veselje, sposobnost poslušanja, neustavljiv optimizem. »V Assisiju si lahko vesel in pristen,« se spominja kraja, v katerem doživlja veliko vere, odprtosti in upanja.

Frančiškovo hvalnico stvarstvu – sončno pesem, kjer hvali Boga v bratu soncu, sestri luni in zvezdah, sestri vodi in sestri zemlji ima doma na veliko napisano z roko. Ko jo pogleda, se vedno znova spomni na hvaležnost za vse, kar nam je podarjeno.

V Assisi s kolesom

Magdalena Wrienz iz Dobrle vasi se je skupaj s svojim bratom in očetom peljala v Assisi s kolesom. Ob tem je zapisala: »Pot s kolesom v Assisi je tradicija bivših mladincev naše fare Dobrla vas in mojega očeta Bernharda Wrienza. Letos sem se prvič peljala v Assisi s kolesom. Na poti smo bili štiri dni. Res sem uživala ta čas in te dni z družino. Vsega skupaj smo naredili okoli 570 km. Včasih smo imeli slabe faze, ko je vsak kilometer trajal neskončno, včasih pa smo imeli take dobre trenutke, ko smo se peljali in je vse teklo kar avtomatsko. Če se voziš s kolesom, dojemaš okolje in naravo čisto drugače in imaš tudi veliko časa za premišljevanje. Kolesarjenje povezuje in druži, je pustolovščina, ko ne veš, kaj te čaka.

Nimam samo enega trenutka, ko bi rekla, da je bil najlepši. Vse skupaj je bilo enostavno lepo. Cela pot in vsa doživetja. Seveda smo včasih imeli tudi težave. In bila sem včasih v situacijah, ko ni bilo enostavno in me je kar skrbelo. Ampak ravno to nas je naučilo biti še bolj hvaležen za vse to, kar je šlo dobro, ko smo čutili, da je Bog na naši strani in da gleda na nas in nas varuje.

V Assisiju sem bila do zdaj trikrat. Ta kraj je nekaj enostavno posebnega. Cerkve, narava in sploh cela atmosfera tam je res lepa.«