Začelo se je z dobrodelnim koncertom v Ljubljani, na katerem sta prepevala Bernarda in Marcos Fink. Slišal ju je tudi salezijanec iz Etiopije Estifanos Gebremeskel. Po koncertu je tako iskreno in navdušeno govoril, koliko je ta glasba v njem premaknila. V Etiopiji ima terapije za ljudi, ki so bili prizadeti v vojni, skoraj vsaka družina je izgubila več članov, veliko je ranjenih, prizadetih, posiljenih žena … Rekel je: »Kaj če bi nesli malo glasbe v Etiopijo?« Teh besed Bernarda Fink ni pozabila, to je bilo seme, ki je začelo kliti.

Skupaj s salezijancem Jožetom Andolškom in nato s celo skupino patrov salezijancev v Etiopiji je Bernarda Fink začela organizacijo. Bernarda in Marcos prirejata koncerte s harmonikarjem Markom Hatlakom in tako je nastala ideja, da jih bodo obiskali s harmoniko – oba sta mu neskončno hvaležna, da je širokosrčno sprejel povabilo. »Dvorane so bile polne otrok in odraslih, peli so in vriskali. Patri so takoj rekli, da želijo vključiti lokalne skupine. Na vsakem mestu, kjer smo bili, smo začeli mi, potem pa je bila kakšna skupina njihove popularne glasbe. Tam imajo čisto svoje lepe instrumente. Končalo se je s plesom, ponekod so imeli tudi folklorne skupine, bilo je bilo veliko veselja,« se spominja Bernarda Fink.

Koncerti za zdravljenje travm, tako so se imenovali, so želeli ljudem spet prinesti nazaj veselje, da se duša razbremeni, da lahko za trenutek pozabijo vse hudo … Ljudje v Etiopiji so začutili, da niso sami. Veliko jim pomeni, da jih obišče nekdo iz Evrope. Na poti so bili od 8. do 17. julija. Imeli so kar štiri koncerte, v mestih Šire, Adwa, Adigrat in Mekele. Program je bil vedno popoldan ob 16. uri, da so se lahko obiskovalke in obiskovalci še po svetlem vrnili domov. Zaradi brezposelnosti žal zelo narašča kriminal.

Bernarda Fink zelo občuduje delo salezijancev, »prepričana sem, da zaslužijo našo močno podporo, ker imajo občudovanja vredne konkretne plane in ker so kot Don Boskovi duhovniki osredotočeni v delo z mladino.« Našteje nekaj primerov. V Adwi imajo center, kjer delijo hrano stotinam, ki prihajajo vsak dan, zjutraj pripravijo proteinsko mezgo, zgodi se, da zadnji ne dobijo ničesar več ... Videli so porušeno tekstilno tovarno, več kot 7000 uslužbencev je ostalo brez dela in s tem so cele družine izgubile svojo eksistenco. V kraju Mekele želijo postaviti novo šolo, ker so v stari že razpoke. Za novo šolo je Toni Reichmann že naredil načrte. V predmestju Adis Abebe so zgradili veliko stavbo za učenje komunikacije, računalništva … Posebno si želijo sprejeti ženske in ljudi, ki trpijo zaradi posledic vojne. Stavba stoji, zmanjkalo pa je denarja za notranjo opremo. Bernarda Fink citira misli svojega prijatelja Pedra Opeke, da še nihče, ki je daroval, ni obubožal.

Marcos Fink pripoveduje, da je bila to zanj prva afriška izkušnja. Populacija Etiopije je v zadnjih 50-ih letih narasla od 50 milijonov na 116 milijonov, 50 odstotkov ljudi je starih manj kot 18 let. »Kako je to težko, ker nimajo perspektive, ker ne vedo, kaj bodo delali. Z zanimanjem sem gledal otroke, kako so prebujeni, bistri, odrasli, hitro so se morali navaditi na hude preizkušnje,« pripoveduje. Zelo ga je pretreslo taborišče v kraju Mekele, tam so šotori za ljudi, ki so jim požgali kmetije. Prej so lahko živeli od dela svojih rok, sedaj nimajo ničesar. Velike institucije, v tem primeru Združene države Amerike, sicer postavijo infrastrukturo, potem pa so luknje v kontinuiteti dobave hrane. Salezijanci to rešujejo. »Zame so ti duhovniki in redovnice heroji, ker so tam na kraju samem,« je hvaležna Bernarda Fink. Beseda Don Bosko ima v teh krajih večjo težo, kot če rečeš katolištvo ali Cerkev. Naslednje leto bodo praznovali 50-letnico salezijancev v Etiopiji. Marcos Fink iskreno pove: »Po obisku Afrike nisem več isti, ko sem to videl, pa sem v Argentini že marsikaj videl.« Ves čas je bil z njimi tudi snemalec Branko Orasche, ki že pripravlja nov film.

Marko Hatlak je odšel zraven na povabilo Bernarde Fink in »ker gospo Bernardo globoko spoštujem in imamo čudovito sodelovanje z mojo skupino FUNtango, sem se povabilu z veseljem odzval. Te koncerte sem doživel zelo čustveno. To so bili koncerti upanja. Tudi glasbo smo izbrali takšno, da je bila čim bolj pozitivna, vesela, dobrovoljna. V dvoranah je bilo polno otrok, ki so nas s pričakovanjem gledali. Tudi opazovati njihove glasbenike je bilo čudovito. Potem smo še mi plesali z njimi. Kamor si pogledal, je bil sam smeh, veselje. To sem doživljal s solzami v očeh. Ljudje so mi delovali topli in umirjeni, skromna nežnost je vela iz njih. Salezijanci so nas sprejeli kot kralje – to sem šele potem dojel, ko sem videl, kako malo imajo sami zase.«

Jože Andolšek je zelo vesel in hvaležen, da so koncerti upanja tako lepo uspeli. »Salezijanci in vsi, ki so jih poslušali, so jim neizmerno hvaležni.« Ker so potrebe velike, vedno znova prosijo za darove. Projekt EtiopIA, IBAN: AT85 3910 0004 1421 3581, BIC: VSGKAT2K. Nakazilo: za lačne otroke.

Mateja Rihter