Tri poti vodijo k trem umetnostim, ki se bodo 14. avgusta v sklopu vsakoletne prireditve TRIVIUMspet srečale na Gori svete Heme. Letos je kulturna prireditev v znamenju medgeneracijskega ustvarjanja, saj bosta kar dve generaciji predstavili svoja dela iz literature, glasbe in likovne umetnosti. Eden izmed pobudnikov je kitarist Janez Gregorič. Z njim smo se pogovorili o večpanožnem umetniškem srečanju

Ime vaše prireditve se glasi TRIVIUM/ tri poti/ drei wege. Kaj želite s tem izraziti?

Janez Gregorič: Tri poti so tri panoge – likovna umetnost, književnost in glasba. Tako smo to, skupaj s Fabjanom Hafnerjem in Rudijem Benetikom, zasnovali leta 2000. Prireditev je torej večpanožna. Predstavljajo in približujejo se te tri umetnosti in tudi poti umetnosti. Tako je nastal Trivium.

Kako pa se je rodil ta koncept?

Janez Gregorič: V bistvu ni nič novega, da se te tri umetnosti lepo ujemajo. Zanimivo pa je to, da je tudi soočanje na sodobni ravni. Vsako leto imamo namreč tudi krstno izvedbo glasbe. Poleg tega tudi umetnik, ki je z nami, vedno predstavi kaj novega in tudi na literarni ravni je vedno kaj novega. Ta povezava med historičnim krajem in sodobno predstavitvijo umetnosti je nekaj, kar se zelo dobro ujema.

Kakšni so bili začetki vaše prireditve?

Janez Gregorič: Ideja se je rodila pred 20-imi leti. Ob začetku smo priredili le dva koncerta v Podjuni, preden smo se preselili na vrh Gore sv. Heme.

Zakaj ste potem ravno izbrali Goro sv. Heme za prizorišče?

Janez Gregorič: Kraj na Gori sv. Heme je poseben kraj. Po mojem ni slučajno, da se tukaj že tisočletja zbirajo ljudje. Druga posebnost pa je, da se srečavajo tudi tri poti, ki vodijo na Goro sv. Heme. Lahko namreč prihajamo iz treh krajev: iz Globasnice, Št. Lipša in tudi iz Podjune. Poti se tako ne srečajo samo v umetnosti, temveč tudi na najbolj enostavni ravni. Lepo pa je, da se poti srečajo in da postane s tem tudi Gora sv. Heme kraj srečanja.

Za letošnjo edicijo ste si izbrali temo iz roda v rod. Kako si to lahko predstavljamo?

Janez Gregorič: Gre v bistvu za dve generaciji, saj je v teku dvajsetih let že nastala nova generacija. To vidim tudi pri sebi, saj bosta letos sodelovali tudi moji dve hčerki, ki sta takrat še bili v ljudski šoli. Zdaj pa bomo prvič skupno javno nastopili kot trio. Zanimivo bo zagotovo tudi to, da bo Dominik Srienc bral tako iz svojih del, kot tudi iz del zapuščine svojega pradedka Mirka Srienca.

Kako poteka izbira umetnic in umetnikov?

Janez Gregorič: To dolgoročno pripravljamo. Je pa tako, da ima vsak človek določene želje. Tako si na primer že skoraj od vsega začetka želim, da bi Peter Krawagna sodeloval na Triviumu. Bil je tako rekoč že dolgo na moji čakalni listi želja. Letos pa se je prav lepo ujelo z geslom »iz roda v rod«. Skupaj s hčerko Suse bo razstavljal – nekaj takega ni samo po sebi umevno in tudi ni običajno. Vsekakor mislim, da je to izredno zanimiv projekt in oba se tega že zelo veselita.

Kaj so umetnice in umetniki pripravili za letošnji Trivium?

Janez Gregorič: Pridno že vadimo. Letos imamo krstno izvedbo skladbe tirolskega skladatelja Gunterja Schneiderja, ki je tudi profesor na Uuniverzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Poleg tega bomo predstavili lastne kompozicije Sare in Mire Gregorič, ena lastna kompozicija pa bo tudi moja. Pri literarnem programu kaže tako, da bo Dominik Srienc bral nove stvari, ki jih je pripravil prav v tem kontekstu iz zapuščine svojega pradedka Mirka Srienca. Suse in Peter Krawagna pa prvič skupno udejstvujeta, tako da bosta oba delala na eni sliki.

In tudi vi kot prireditelj ste nekaj pripravili?

Janez Gregorič: Izšel bo zbornik zadnjih treh let, ki smo ga načrtovali še skupaj s Fabjanom Hafnerjem, ki nas je potem žal zapustil. Dokumentirano je v bistvu vse: besedila, glasba in tudi slike v obliki fotografij. Dve zgoščenki pa sta zvočni zapis teh treh let. Vsebuje tudi besedila Florjana Lipuša, Anne Baar in izbor Fabjanovih pesmi. Tako je nastal obširen zbornik in dokument, ki ga lahko ne samo lahko poslušamo, temveč tudi beremo.

Česa si želite za prihodnost umetnosti?

Janez Gregorič: Želim si, da bi se čim več mladih navduševalo nad umetnostjo. Da bi bila mladina zainteresirana, da bo tako sama ustvarjala in se tudi vključevala kot aktivna publika, ki stvari tudi kritično reflektira. Saj je tako, da umetnost včasih kaže pot, včasih pa je tudi treba jasno nastopati. Na vsak način pa je tako, da je brez publike le nekoliko dolgočasno.

Pogovarjala se je Elena Marko.