Nežika Novak iz Bele umetnost razume kot iskanje celote, kot »povezanost z drugimi, povezanost z naravo.« Umetnost je zanjo način, kako se posameznik izraža, »nekateri se izražajo z besedami, drugi z glasbo, tretji s slikami in oblikami.«

»Tukaj sem se rodila, v Železni Kapli, imam še tri sestre in štiri brate,« spregovori o svojem otroštvu. Že od nekdaj jo je zanimalo risanje in oblikovanje. Po maturi je študirala arhitekturo, a je kmalu ugotovila, da to ni zanjo. Rada oblikuje in riše, na Koroškem je delala v različnih delavnicah, v Gradcu se je dve leti pripravljala na mojstrski izpit iz keramike. Učila se je še na vretenu in keramiko je prvotno izdelovala za uporabo, po mojstrskem izpitu je ugotovila, da raje dela unikate. »Prve oblike so bile takšne, da sem delala posode, trenutno pa me bolj nagovarjajo človek, glave, postave.« Največ se ukvarja s keramiko, a pred leti je začela spet več risati, več slikati, saj jo zanimajo različne smeri in tehnike.

Umetnik nikoli ne dela samo zase. Nežika Novak veliko razstavlja. Vsake razstave je vesela, posebej omeni instalacijo v Št. Jakobu skupaj z Marjanom Štikrom in razstavo v Muzeju Wernerja Berga. Ena prvih razstav je bila na Rebrci, tudi v Tinjah je večkrat razstavljala. Pri vsaki razstavi se ji postavlja vprašanje, kakšna je resonanca in koga nagovori. »Izražanje nikoli ni direktno, veliko je plasti. Zame je zanimivo, kakšne so reakcije. Pomemben je dialog z drugimi, saj nihče ne more živeti čisto zase.«

Če greš v globino, nastanejo nove ideje. Včasih potrebuješ distanco, odmor, da se usedeš, reflektiraš …

Pri pogovoru Nežika Novak sedi za lepo leseno mizo, ki jo je izdelal njen mož Štefan Merkač. Tradicija je za oba pomembna, obenem pa iščeta nove poti. »Vsak človek ima svoj osebni način, svoj pečat. Objekti, po katerih me ljudje poznajo, so bili zame v središču pred leti, to se je zdaj spet spremenilo, ne ostane isto,« razlaga Nežika Novak. Pomembno se ji zdi, da te ljudje ne dajo v en predalček, saj se vsak razvija. Za razvoj je pomembno, da redno delaš. »Če greš v globino, nastanejo nove ideje. Včasih potrebuješ distanco, odmor, da se usedeš, reflektiraš …« Pri tem ji pomaga delo na domači kmetiji. Zelo rada tudi bere. Za rojstni dan je dobila knjigo Davida Steindla-Rasta, ameriškega katoliškega benediktinskega meniha, ki jo zelo nagovarja. Boli jo, kako ravnamo z naravo, ko s svojim načinom življenja izkoriščamo druge dele sveta in kopičimo materialne stvari, ki ne osrečujejo. Če zapremo oči pred težavami ljudmi po svetu in ne slišimo krika narave, nas to kljub temu doseže. V Kapli so že dvakrat doživeli vremenske katastrofe. »Veliko lahko spremenimo, če se zavemo, kaj je trenutno pomembno. Vsak zase lahko začne in spremeni svoje odločitve, na primer pri nakupovanju,« pripoveduje Nežika Novak.

Hvaležna je za svoj talent in ga doživlja kot dar. Pravi, da ima prav vsak človek svoje talente. Svoje znanje predaja naprej, ponuja tečaje keramike za napredujoče. Že skoraj tri desetletja sodeluje tudi na Rebrci na Tednih mladih umetnikov. Rada sodeluje v domačem kraju, naslednje leto bo odprta njena razstava v forumu Zarja. »Naš župnik Poldej Zunder ima več mojih stvari v cerkvi v Železni Kapli. Bil je eden prvih, ki je opazil, da delam nekaj posebnega in me je začel podpirati,« je hvaležna Nežika Novak. Na začetku umetniške poti se ji zdi zelo pomembno, da imaš ljudi, ki verjamejo vate in so odprti za kulturo. Mladim svetuje, naj sledijo svoji zvezdi, da ustvarjajo, če imajo potrebo po tem, čeprav z umetnostjo ne zaslužiš veliko in tudi na uspeh je treba kdaj dolgo čakati. Za vse pa si želi, da bi živeli v miru in da bi čutili lepoto življenja.

Mateja Rihter