Opravičilo tudi »v srčni kamri demokracije«

Umetnost ohranja spomin. Te dni so umetnice in umetniki opozorili na deportacijo koroških Slovenk in Slovencev v parlamentu na Dunaju in v Šmihelu. V parlamentu na Dunaju spominjajo na to Marko Lipuš, Tanja Prušnik, Karl Vouk in Verena Gotthardt z razstavo »Spuren.Sledi«, v farni dvorani v Šmihelu pa je pod naslovom »Prisiljena pot« Albert Mesner s 1000 malimi figurami vizualiziral mnnožico pregnanih slovenskih koroških družin.

V parlamentu na Dunaju

Nekaj časa in še več napora je trajalo, da je kurator razstave »Spuren.Sledi« Karl Vouk lahko uresničil svojo zamisel razstavo pokazati v »srčni kamri demokracije« v parlamentu na Dunaju. Po treh letih vztrajanja in pogajanja s kabinetom predsednika parlamenta Wolfganga Sobotka je bil mednarodni dan materinščine v sredo je bil, zavestno ali ne, dan odprtja skupinske razstave s štirimi umetniškimi pristopi o eni povezujoči temi: dela Verene Gotthardt, Marka Lipuša, Tanje Prušnik in Karla Vouka so spomini, refleksija in hkrati opomini na deportacijo koroško-slovenskih družin aprila leta 1942. Vsak od umetnic in umetnikov obravnava v svojem delu kot potomec in potomka takratnih pregnancev lastno družinsko zgodovino.

Poseben trenutek slovesnosti v parlamentu je bilo opravičilo predsednika parlamenta Wolfganga Sobotoka slovenski narodni skupnosti na Koroškem. »V imenu javne Avstrije se opravičujem za to, kar so takrat naši sodeželani storili 272 pregnanim družinam z nad 1000 slovensko govorečimi državljani.« Tudi to opravičilo, izrečeno v avstrijskem parlamentu, je bil poseben trenutek. Za nekaj takih dolgo pričakovanih trenutkov so v zadnjih letih poskrbeli že takratni krški škof Alois Schwarz, ki se je opravičil deportirancem, za to, kar jim je prizadela Cerkev, prav tako se je koroškim Slovencem opravičil državni predsednik Alexander van der Bellen in leta 2022 tudi deželni glavar Peter Kaiser ob 80-letnici deportacije, ko je bila razstava »Spuren.Sledi« prvič na ogled v Celovcu.

Sobotka je tudi poudaril, da so narodne skupnosti v Avstriji konstitutivni del dežele ter da pri uveljavljanju njihovih pravic še dolgo ni doseženo to, kar bi bilo treba. Avstrijski parlament je na tem področju njihov »odvetnik«, je poudaril in prav zaradi tega je treba storiti vse, da se bo tudi v prihodnje mogoče učiti iz zgodovine. Kurator razstave Karl Vouk je glede prakse spominske kulture pripomnil, da je vprašljiva, ker še vedno ne doseže teh, ki bi jih morala doseči. To je zanj pomembna naloga politike.

Slovesnost v parlamentu je moderirala Katja Gasser. Pevec in skladatelj Gabriel Lipuš je ob spremljavi Romana Pechmanna izvedel uglasbitev pesniškega cikla Fabjana Hafnerja »Prazni peroni«. Zgodovinarka Brigitte Entner je spregovorila na temo »Narodu in državi sovražni«, Katarina Hartmann in Michael Kristof-Kranzelbinder pa sta brala iz pisem pregnancev.

V farni dvorani v Šmihelu

»Skupno na poti« je cikel prireditev v sklopu ozaveščanja na dejanja nacionalsocialistične strahovlade v Šmihelu in okolici. Prva prireditev v tem ciklu prireditev med letoma 2024 in 2025 je bilo predavanje psihoterapevtke Gitke Opetnik o transgeneracijskem prenosu travm na mlajše generacije, ki jih je povzročilo nacionalsocialistično nasilje. V svojem predavanju z mnogimi primeri se je na koncu vprašala, kaj to pomeni za sedanjost in prihodnost. »Soočati se s travmo je ponavljanje, kot so na primer igra, poezija, slikarstvo, film, glasba, gledališče, ples … Iz depresije je treba preiti v žalovanje in vključiti otroke in vnuke na način, ki je primeren za njihov razvoj. Prvi korak je priznati travmo in poimenovati krivico, jo narediti vidno ter razviti dostojanstveno kulturo spominjanja. Pomembno je, da mlajša generacija sprašuje še žive sorodnike, si ogleduje dokumente in zbira informacije, saj je molk prve generacije zelo pogost, vendar to ne pomeni odsotnost travme.«

»Prisiljena pot« je naslov objekta umetnika Alberta Mesnerja (več o njem tudi na straneh 2 in 3), ki je bil predstavljen v novem dograjenem prostoru farnega doma. Deportacijo nad 1000 slovensko govorečih oseb je vizualiziral s tisoč majhnimi glinenimi figurami. Njegovo delo je predstavila Sabina Buchwald in poudarila: »Albertu Mesnerju se zdi pomembno, da v misli prikličemo dogodke, ki so odločali o usodi neštetih ljudi, saj so se znašli v življenjskih razmerah, v katerih ljudje niso enakovredni, temveč samooklicani nadrejeni odločajo o podrejenih. Treba se je spominjati preteklosti, ki je sistem ljudi razporejal glede njihovega porekla, kulture in jezika na prave in neprave. … V umetnikovih rokah so iz gline začele nastajati majhne figure brez določljivega obraza, brez imen, a vendar podobe ljudi, ki jih je združevala ista pot. … Tukaj je uresničena dolga kolona ljudi, ki so na poti do vlaka, katerega cilj je taborišče. S tem objektom ozavešča Albert Mesner zgodovino, oblikuje sedanjost in skrbi za prihodnost, kjer naj krivica ne bi imela prostora.«

Glasbeno je prireditev na kitari spremljala Dunja Gregorič, posvečena pa je bila pred kratkim umrlemu dolgoletnemu predsedniku Zveze slovenskih pregnancev Jožetu Partlu. Predsednik KPD Šmihel Silvo Jernej je o pomenu cikla prireditev poudaril, da naj prireditve društva »opozarjajo na pomembnost ohranjanja zgodovinskega spomina in preprečevanja podobnih zločinov, posebej pa naj spodbujajo k strpnosti, medkulturnemu dialogu, preprečujejo širjenje sovraštva in ekstremizma v družbi, posebej še pa naj spodbudijo mladino k razmišljanju in jo vključijo v te spominske prireditve.« Ob 80-letnici vrnitve pregnancev v domovino leta 2025 je načrtovano odkritje spomenika v Šmihelu.

Vincenc Gotthardt