Njene slike so kot strogi valovi geometrijskih oblik. Formati so veliki in stopajo v prostore galerij, kjer razstavlja. Tudi majhnih formatov ni mogoče spregledati: posebna harmonija barv jih izdaja. To so dela umetnice Zorke L-Weiss. Desetletja že je v javnosti s svojim umetniškim ustvarjanjem. Ob njeni 80-letnici smo jo obiskali v njenem ateljeju in kako naj bi bilo drugače: na mizi skicirke, na zidu povečane slike iz skicirk, barve in čopiči, sredi med njimi pa umetnica Zorko L-Weiss v pogovoru za Nedeljo.

Umetnost je bila vedno del vašega življenja. Kdaj se je pojavila želja postaviti umetnost v središče življenja?

Zorka L-Weiss: To je bilo takrat, ko sem se odločila, da grem študirat na akademijo. To seveda za starše ni bilo preveč ugodno, ker so mislili, da od slikarstva ne bom mogla živeti. Ko sem pa rekla, da bom likovno vzgojo zraven napravila, je bil oče zadovoljen.

Če pogledate na svoje umetniško ustvarjanje, kaj je bilo pri tem za vas pomembno?

Zorka L-Weiss: Da predelam vtise zunanjega sveta in jih preoblikujem v slike. Oblikovanje je zame zelo pomembno.

Izbira barv je pri vas nekaj posebnega. Kako vam gre pri tej vaši eksaktnosti?

Zorka L-Weiss: Osnovne barve so rumena, rdeča, modra. Iz teh osnovnih barv se pri mešanju razvijejo vse ostale barve. Ker reduciram oblike, imam tudi potrebo reducirati barve na osnove barve. Delala sem slike, ki obstajajo samo iz teh osnovnih barv. Posebej so to zimski motivi, ki sem jih naslikala. Modra in rumen v vseh odtenkih sta moji barvi. Pred kratkim sem narisala sliko, ko so samo različne modre barve: indigo, prusko modro, ultramarin modro, kobalt modro, cijan modro, turkizna in potem gre že proti rumeni.

Imate majhne akvarele in velikoformatne slike. Kdaj so odločite za majhen akvarel in kdaj za velika platna? Kako se rojeva slika?

Zorka L-Weiss: Akvareli v naravi so manjšega formata, te sem slikala prej, sedaj ne več. Pač pa je tako, če dobim vtis v naravi, se ta vtis zbira v glavi v eno sliko, seveda zmeraj reducirano, to sliko pa potem v majhnem formatu ujamem v skicirko, da ne pozabim. Včasih listam v tej skicirki in najdem motiv, za katerega si rečem, tega želim povečati. Velika slika ponuja priložnost, da lahko zležeš v njo, je kot nekak prostor, v katerega se potopiš. Seveda samo dvodimenzionalno, ker v naravi je vse tridimenzionalno. Včasih pa le napravim kakšen objekt, ki je tridimenzionalen.

Kdaj veste, da je kaka slika končana in so nanešene vse barve? Kdaj je narejena zadnja črta?

Zorka L-Weiss: To je največji problem. Če potem prenesem svojo idejo na platno se pojavljajo tudi vedno novi vtisi. Vse skupaj spreminjam, odvzemam, dodajam, in je vedno izziv, kdaj moraš nehati. Ker če včasih naprej slikaš, sliko pokvariš. Lahko je, da je bilo eno stanje, ki je bilo prej, boljše, kot pa to, ki je potem na koncu. S sliko sem zadovoljna, če je v njej notranja harmonija.

Desetletja živite z umetnostjo in za umetnost. Kakšno življenje je to?

Zorka L-Weiss: Lepo življenja. To je nekaj pozitivnega, da se pojavijo vedno novi vtisi. Zelo hvaležna sem, da imam dar oblikovanja. Slikanje je zame »high life«. Če tega ne bi bilo, bi mi nekaj manjkalo.

Ko daste sliko iz rok. Kako vam gre?

Zorka L-Weiss: Težko se je ločiti od slike. Samo v ateljeju se pa nabirajo in ne veš, kam z njimi potem. Vesela sem, da nekje drugje visijo in tam lahko dihajo in da ljudi emocionalno nagovorijo. To je zame pomembno, ker je to odmev na moje delo. Slike so zame neke vrste komunikacija. Če koga moja slika nagovori, mi to že veliko pomeni, ker tako zaznavam, kako moje delo odmeva.

Ste svojo najboljšo sliko že ustvarili?

Zorka L-Weiss: Najboljše ne morem reči, ampak vprašanje je, ali sem tisto bistveno že zajela, kar bi bilo pomembno. Zimskih slik imam veliko, ampak še vedno iščem tisto sliko, ki bi še jasneje in še bistveneje prikazala zunanji vtis, ki se je nabral in dozorel v moji glavi. To je stalno iskanje. Upam, da se to iskanje ne bo nehalo.

Praznujete posebno obletnico. Imate dovolj izkušenj z umetniškim delom: kaj so vaše želje zase in za ljudi, ki so postavili umetniško ustvarjanje v središče svojega življenja. Imajo umetnice in umetniki v naši družbi tisto podporo, ki jo potrebujejo, da lahko svoje življenje posvetijo umetnosti in kaj bi bilo idealno?

Zorka L-Weiss: Gmotno sem preskrbljena, ker imam svojo penzijo. Ampak seveda so umetnice in umetniki, ki tega nimajo in ti so res na robu, tem gre za eksistenco. Mlade umetnice in umetniki potrebujejo več podpore. Obstajati bi moral osnovni dohodek, da svoje življenje lahko posvetijo samo ustvarjalnosti in ni v ospredju vedno samo, kako preživeti. Družba potrebuje njihov vizionarni umetniški pogled.

Kaj bi svetovali mladi umetnici, mlademu umetniku, ki je na začetku svoje ustvarjalne poti?

Zorka L-Weiss: Naj gre konsekventno svojo pot. Edino to. To je v njej in njem, da ima eno tendenco in tej naj sledi. Ko sem jaz učila na šoli, nisem toliko slikala, vendar s slikanjem nisem prekinila. Moraš biti trmast. Jaz nikoli nisem bila bojevita, trmasta pa že, da grem svojo pot.

Kakšen projekt oz. kakšno delo trenutno leži na mizi ali je v ateljeju ali v mislih?

Zorka L-Weiss: Zelo pomembna tema je izginjanje. Tu v ateljeju imam serijo treh slik. Na eni sliki je vidno vse, na drugi vse postane megleno, tretja slika je skoraj samo bela in so vidne optično samo več neke optično majhne pike.

Kaj pomeni biti v ateljeju?

Zorka L-Weiss: To je moj prostor. Tu sem popolnoma svobodna. Tu imam vse. Če sem v ateljeju, ostalo pustim zunaj in sem samo pri slikah: takih, ki so že, in takih, ki rastejo iz skic in misli.