To je preprosta zgodba majhne dobrodelne akcije.

8. april, ob šestih zjutraj. 5. teden vojne v Ukrajini. Tretji dan na poljsko-ukrajinski meji pri Przemyslu. Napeto postaja. Prazna trgovina Tesco je sedaj postala sprejemni center za begunce. Tu oskrbujejo osebe, ki so uspele priti čez mejo. Na ducate nevladnih organizacij je tukaj. Kdor prispe peš na Poljsko v Medyko, ga takoj oskrbujejo prostovoljci in prostovoljke. Psihologi, preoblečeni v klovne, poskrbijo za otroke, ki jim kmalu zaupajo, ko jim narišejo ukrajinske barve na lička. Dobijo hrano, kartice SIM, cepivo proti covidu, versko pomoč, ja, celo nove velike kovčke, da vanje spakirajo svojo prtljago, ki so jo v naglici pobrali doma, in predvsem avtobus, pri dobrodelnem centru v Przemyslu, ki je 13 kilometrov oddaljen od mesta. Skoraj sto kilometrov oddaljen, v Lvivu, nekdanjem habsburškem Lembergu, so treščile rakete večer pred našim prihodom. Tukaj pa prevladuje občuten mir. Profesionalnost, s katero delajo tukaj, je tuja Avstrijcu. V oranžnem šotoru, kjer energijo za prenosne računalnike napajajo iz solarnega panela, me registrirajo za voznika. Dobim celo zapestnico s QR kodo in me lahko zasledujejo. Prekupčevalci ljudi in sodelavci evropskih javnih šol so bili le v prvih dneh dobičkarji vojne. Z razobešenega seznama razberem, da je Lucy pristojna za "Avstrijo". Pokličem jo. Nekaj minut kasneje je pred menoj mlada Belgijka. Dela ob 5:30, in še ob 21. uri mi je telefonirala, da bi našla tiste begunce, ki bi jih zaradi prostorske stiske v avtobusu, števila organiziranih stanovanj in želja pregnanih posredovala za pot naprej. Večjezična Belgijka mi razodene, da zame načrtovani begunci ponovno izpadejo. Prvič sta izpadli ženski z mačko zaradi akutne visoke vročine, potem moški, ki je potoval za družino, niso ga spustili čez mejo, ostali sorodniki pa se niso hoteli podati na pot brez njega.

Ob osmih se odpeljemo. Lilija T. in Olena želita do Dunaja in pripeljem ju do sejemske dvorane A, kjer je sprejemni center nekaj minut po našem prihodu zaprl vrata. – Uspeli smo! Birokrati točno zapirajo, vojna pa ne. – Lilija N., učiteljica iz Černihiva, na severu Ukrajine, naj bi se peljala zraven na Koroško, pa ji le uspe vzpostaviti stik s svojo hčerko, ki je krenila na pot prej, in Lilijo predamo pred Murinem parku v odprte roke njene vesele hčerke.

Ostajata čarobna štiriletna Liza, ki je med 12-urno vožnjo le redko spala, večinoma je pela in se le malo igrala z gameboyem, njena mati Svetlana, ki je bila nazadnje spletna trgovka in je delala do doma, in babica Lena, knjižničarka. Vse iz Vižhoroda, ob Kijevskem morju, severno od prestolnice. Helena Mlinar iz Škocjana je že ves dan napeta. Njena juha z zdrobovimi žličniki, jetrni sir s krompirjevim pirejem ne tekneta le Ukrajinkam, temveč je to tudi prvi dobri obrok v varnem, lepem ambientu pri dobrosrčnih ljudeh, ki naslednji dan že poskrbijo za hrepenečo spletno povezavo. Lizin oče je medtem v Kijevu in skrbi za logistično preskrbo za prebivalstvo. Štiri dni kasneje gospa Milnar kupi rabljen pralni stroj in tako gostom posreduje avtonomijo. Prejmem whatsapp od Svetlane: „We are save, and that’s what matters. It is very beautiful here and the people are kind. I want people to know about the crimes committed by Russian soldiers in Ukraine. Thank you. Kindness will save the world.”

Ta vojna ni lažna

Minilo je deset dni, odkar ste na Koroškem, kako vam gre?

Svetlana: Vedno imam močan občutek, da želim domov. Najpomembnejše zame je moj otrok. Moja Liza. Brez nje verjetno ne bi zapustila države. Moj mož je sedaj prostovoljec in v ozadju skrbi za logistične poti. Sergej je po poklicu strokovnjak za informacijsko tehnologijo na univerzi. Dnevno sem z njim v stiku po Telegramu in Viberju.

Kako so bili dnevi do bega iz Višhoroda?

Krožile so govorice, da ruski napad načrtujejo za 7. februar. – Bili smo spet sproščeni, ko ga ni bilo. 24. ob štirih zjutraj smo se zbudili zaradi ekstremno močne eksplozije. Moj krvni tlak ja poskakoval. Takoj smo vklopili radio. Naš predsednik je takoj razglasil izredno stanje. Sergejev stric nas je poklical in poročal, da gori veliko skladišče pred mestom.

Kako ste prispeli do poljske meje?

Z Lizo sva bili od 24. februarja v kleti, 3. marca sva se z avtobusom odpeljali v Kijev, avtobus je bil prelepljen z napisi »otroci«, da ne bi streljali nanj. Od Kijeva sva se ponoči peljali naprej v Lviv. Vlak se je nekajkrat ustavil. Vse luči in mobitele smo morali izklopiti, da nas ne bi mogli najti. Iz načrtovanih petih ur v vlaku je postalo 15 ur. V tem trenutku nisva želeli zapustiti države. Smeli sva prenočiti pri družini in kar dobro smo se razumeli. Ostali sva skoraj mesec dni. 20. marca ima Liza rojstni dan, 23. pa jaz. Sergej naju je presenetil in prišel v Lviv. Potem pa je Sergej zahteval, da zapustiva državo, kajti takrat so obstreljevali tudi Lviv. Naša gostiteljska družina naju je pripeljala na mejo.

Koga ste morali pustiti doma?

Vse. Toliko jih je ostalo. Sergej, njegovi starši, moja teta, moji prijatelji. Vsi so ostali doma. Moj oče je ločen od mame. Že dolgo živi v Moskvi in je bil z nami vedno v stiku. Na začetku vojne pa je prekinil stike. On in njegovi sorodniki, ki živijo v Rusiji, verjamejo, da smo si vse skupaj izmislili. Ampak vojna je resničnost, ni lažna!

Ste zadovoljni s svojim predsednikom? Opravlja svoje delo dobro?

Vanj smo izgubili zaupanje. Volilnih obljub skoraj ni izpolnil. A zdaj v vojni je velik. On je prvi predsednik, odkar smo neodvisni, ki mu povsem zaupamo. Ima vso podporo ljudi.

Kako zaznavate Avstrijo?

Ničesar ne pričakujem. Razen varnosti. Varnosti za Lizo. Sediva na kovčkih in še vedno upava, da se bova lahko kmalu vrnili domov. – Ljudje tukaj pa so povsem prisrčni in prijazni.

Kakšne perspektive imate za prihodnost?

Po osvoboditvi Kijeva se je že vrnilo veliko ljudi. Dnevi so, ko je vrsta ljudi na meji v smeri Ukrajine daljša kot v smeri Poljske. A vse je še preveč labilno. Spet so napadali. Če bo trajalo še dlje … ja, bila sem že tukaj na Klopinjskem jezeru v hotelih in sem spraševala, ali imajo delo. Rada bi delala.

Prevod: Yana Holzknecht

Karlheinz Fessl (besedilo in slike)